Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4

8270 Krško

11.8. - 9.9.2018

 

Akademski slikarki Simona Čudovan in Simona Šuc se na razstavi Bujnost nje predstavljata s slikami, ki jih s posebno občutljivostjo postavljata v baročno sakralno notranjščino. V nekdanji prostor molitve vstopata spoštljivo in pozorno ter s prostorsko postavitvijo iz njega prikličeta drugačne poudarke, kot so sicer značilni za v višino kipečo notranjščino razgibanega tlorisa. Hierarhično zasnovo presežeta tako, da uravnotežita prostorska razmerja: vertikalni zagon umirjata s horizontalami, slike umikata iz sredine konkavnih sten proti robu in v postavitvi ne upoštevata simetrije, temveč ustvarjata svoj ritem, ki izvira iz občutenja posamezne slike. Slike dopolnjuje prostorska postavitev iz lesenih objektov in vrvice, s katero sta ustvarili ambient s prehodi do slik, leseni objekti, ki se kot točke naselijo po prostoru, pa so hkrati nosilci slike. Dinamičen ritem postavitve, v kateri velike formate uravnotežijo mali, omogoča, da vsaka slika zasede svoje mesto in v prostor okrog sebe vnese sebi lasten utrip in zaživi v svojem bistvu. Obenem pa je celotna postavitev zamišljena kot dialog dveh različnih likovnih govoric oz., če se navežemo na naslov razstave, kot bujnost možnosti, ki jih prinaša likovna umetnost. Pa ne le likovna umetnost – naslov razstave ima širši pomen, ki se opira na zavedanje, da je darežljivost življenja neskončna in da prinaša bujnost, tj. raznolikost, ki bogati. Slednjo umetnici navežeta na feminilno počelo, ki ga pojmujeta kot poosebljenje nežnega, dobrotljivega, nesebičnega, ljubečega, varujočega ali, z drugimi besedami, kot bujnost življenjske sile, matere Zemlje, Narave, ženske.

Likovni jezik avtoric se loči v formi in tehniki: Čudovanova je zapisana figuraliki, malim formatom in oljni tehniki, Šučeva nepredmetnemu slikarstvu večjih dimenzij v tehniki akrila. Za obe je v oblikovnem smislu značilen pretanjen občutek za kolorit in dinamične kompozicije, v vsebinskem pa globlje občutenje sveta, ki v iskrenem veselju in spoštovanju zakonitosti življenja nagovarja gledalca. Za slikarki je pomembno tudi vprašanje prostora, tako evklidskega, tj. fizičnega prostora bivanja, kot nesnovnega, ki ga zaznavamo intuitivno, podzavestno. Če je razstavišče evklidski prostor, ki ga umetnici, upoštevajoč baročni interier, preoblikujeta v lastno vizijo, na nesnovnega opozarjata v likovnih interpretacijah, v katerih prepletata čutno zaznavni prostor z intuitivno občutenim. Prostor je zanju tudi območje dialoga z gledalcem, pri čemer so umetnine medij, ki s transformativno močjo odpirajo svetove onkraj racionalistične percepcije.

Predstavljena sta dva tematska sklopa: Čudovanova razstavlja sklop Bujenje (2017–18), Šučeva pa Nedolžnost svetlobe (2014–18). Prva je izbrala mala tridimenzionalna kvadratna platna, druga velike formate različnih mer. Formatom slik ustreza tudi velikost lesenih objektov v prostorski postavitvi: majhni so delo Čudovanove, večji Šučeve. Umetnici sta uporabili domač les, ki sta ga ročno obdelali in poslikali.

Človeška figura v slikarstvu Simone Čudovan služi za manifestacijo plemenitega in dobrega, ki ga avtorica prepoznava v bistvu sveta, skritem nepozornim očem, a zato toliko bolj čarobnem za tiste, ki ga znajo videti. V slikah je opazna po eni strani zazrtost v svet onkraj čutnega, ki prikliče asociacijo na simbolistično umetnost,  po drugi pa dediščina platonističnega enačenja lepega in dobrega ter pojmovanja zunanje lepote kot sijaja notranje. Izbiri motivike botruje slikarkin umetnostni ideal lepote in harmonije, ki ju najde v človekovem bistvu. Prevladujoč motiv je obraz, ki avtorici nudi možnost dialoga, v njem se zrcali duša. Umetnica v reducirani barvni skali, od toplo žarečih rumene in rdeče do gracilne modrozelene in sijoče kobaltno modre, in s stopnjevano barvno modelacijo, ki temelji na pretanjeno začrtani, tekoči potezi, mestoma raztapljajoči se v svetlobi, preliva svoj umetnostni credo v neomadeževane poglede figur, v njihovo blagohotnost in nedolžnost, v nežno, tiho, a hkrati trdno prisotnost; v njih odsevata milina in spokojnost, pa tudi notranja moč in univerzalna modrost. Podane so v dinamičnih zasukih ali v slovesni statičnosti, ponekod se detajl negibne figure povezuje z razgibano celoto. Mali formati s pogledi od blizu ustvarjajo intimno vzdušje slikovnega prostora, odrezani robovi kompozicij pa namigujejo na ožji izsek iz širših, v eterično luč potopljenih horizontov ali pa nevidnih širjav notranjih obzorij, npr. Sanja stvarjenje (2017), ki z obrazom zaprtih oči spominja na dela Redona in Brancusija. Figure so kot dobrohotna sila, ki ji slikarka nadene človeško podobo tudi zato, da nas spomni, kakšno je naše bistvo, da ne gre za nek oddaljen svet, temveč za čistost, ki jo nosimo v sebi, jo uzremo v svetu in za katero se lahko odločamo sleherni trenutek.

Slikarstvo Simone Šuc zaznamujejo kompozicije kipeče organske rasti, ki jih v vitalističnem prepletu sestavljajo osnovni likovni elementi barve, pike, črte in ploskve, osrednji motiv pa je krožna oblika. Medtem ko sta za starejše obdobje značilna plastenje slike v številnih slojih barvnih ploskev in risba krožnih potez kot manjši detajl, ki razpira pogled onkraj, na delih iz zadnjega obdobja risba prevlada, krožna ploskev postane droben detajl, število plasti se zmanjša, vidna je barva platna. Slike so svetlejše, zračnejše, k čemur pripomore tudi svetlenje palete na najnovejših delih. Drugače je obravnavan tudi rob slike: kompozicija, ki se na starejših delih navidezno širi izven okvira, se na mlajših zaključuje na robu slikovnega polja ali pa se nekoliko umika navznoter in tako postaja vedno bolj v sebi zaokrožena. Površino platna zapolnjujejo kontrastne, a tonsko usklajene barvne kombinacije, s katerimi slikarka dosega bodisi učinek globine bodisi navideznega bočenja kompozicije navzven ali navznoter, kar spominja na opartistične optične učinke. Da doseže želeni barvni učinek, pri slikanju upošteva vpadni kot svetlobe iz različnih smeri. Slike na prvi pogled prinašajo vpogled v nevidni svet mikrostruktur, v živahni utrip življenjske sile, ki se v radostnem zanosu nenehno rojeva, razvija in revitalizira, a za tem stoji globlje razumevanje. Slikarka poudarja, da je celota raznolika in da ima vsak detajl svoje mesto, ki ga ne gre podcenjevati, temveč upoštevati njegovo vlogo v njej. S tem se izogne hierarhičnemu pojmovanju in priznava pomen slehernega likovnega elementa in njegove vpetosti v končno kompozicijo. Njeno razmišljanje lahko prenesemo na različne ravni bivanja, tako na naravo kot človeško družbo, in v njem razbiramo nazor, da je vse povezano v eno in da le ob upoštevanju bujnosti, bogastva raznolikosti celota zaživi v vsej svoji polnosti.

Če parafraziramo naslova posameznih razstavnih sklopov, lahko zaključimo, da razstava skozi jezik dveh različnih likovnih govoric vabi gledalca k prebujenju občutenja nedolžnosti svetlobe – tako njegove notranje kot zunanjega sveta.

mag. Andreja Rakovec

 

 

Ambientalne fotografije razstave: Nina Sotelšek