• Dogodki
  • Fotogalerija
  • Obiščite nas
  • 07 492 11 00 info@galerijakrsko.si

    Aktualna razstava akademskega slikarja Roberta Lozarja obravnava vprašanje gledalčeve vizualne percepcije, ene od temeljnih tem v likovni umetnosti, ki odpira razmislek o vlogi slikarskega dela. To za Lozarja ni  le ploskev z nanesenimi barvami, ampak polje, ki navidezno ustvarja prostor. Prostor v slikovnem polju je namreč povezovalna točka Lozarjevega opusa, razpetega med abstraktnim in mimetičnim. Za tokratno razstavo je naslikal povsem nova dela, ki jih povezuje skupna motivika razstavnega prostora Galerije Krško. Slednjega je upodobil kot ozadje ali glavni motiv svojih slik in ustvaril iluzijo podvajanja prostora. Z vključitvijo kiparskih in slikarskih del ter praznih platen v slikovno kompozicijo je prenesel enega od postulatov slikarske tradicije, tj. sliko v sliki, v sodobno likovno interpretacijo. S podvajanjem prostora in mimetičnim slikarskim pristopom se je približal trompe l'oeil učinku, še zlasti na tistih slikah, kjer je format enak naravni velikosti in kjer se je tudi postavitev slik naravnala na galerijski prostor. Pri tem velja opozoriti, da oblikovno ne prestopa meje med realizmom in naturalizmom oz. hiperrealizmom, značilnim za trompe l'oeil, temveč ohranja slikovitost, saj so razvidne poteze s čopičem in nanosi barvnih plasti.   

    Motiv prostora predstavlja kontinuiteto v Lozarjevem slikarskem opusu. Če je v zgodnjih fantastično interpretiranih krajinah prostor gradil z vključevanjem referenc na resnični svet, v abstraktnih slikah pa z detajli oz. likovnimi elementi, ki so v kompozicijah vzpostavili prostorska razmerja ter dajali vtis poglabljanja in širjenja, je s prestopom v mimetično slikarstvo evklidski prostor postal referenčna točka njegovega slikarstva. Sprva ga je zajemal v krajinskih izsekih ovinkov, ki so začeli nastajati leta 2008, nato v detajlih notranjščin s televizijskimi sprejemniki, ki jih je začel slikati leta 2011, zadnjih sedem oz. šest let pa v interierih razstavnih prostorov. Skupna značilnost upodabljanja prostora je uporaba izrezov, ko slikar zunanji prostor zajame v širših, notranjega v ožjih izrezih, pri čemer naslikanega prostora ne zamejuje in ga ne zapira, temveč ponuja izhod onkraj slike, kar je razvidno bodisi na slikah ovinkov, ki že v svoji krožni formi oz. segmentu le-te v zavoju nakazujejo širjenje izven robov slike, ko na eni strani izginjajo v ozadje, na drugi pa segajo h gledalcu; bodisi na slikah TV sprejemnikov in galerijskih notranjščin, na katerih je prostor skopo odmerjen kot nekakšen večji ali manjši »okvir« televizorjem in umetniškim delom, in je takšni kompoziciji sugestija širjenja prostora onkraj njenih robov imanentna.

    Nepretrgano upodabljanje prostora v slikarjevem opusu lahko razumemo kot umetnikov odgovor in protiargument na pojmovanje slike kot dvodimenzionalne površine, na katero so nanesene barve, čemur lahko sledimo od postimpresionizma in avantgardnih slikarskih tokov naprej. Iluzija prostora je namreč za Lozarja konstitutivni del slike, ki jo je po njegovem mnenju »bolje izrabiti kot pa poskušati preganjati«, v čemer lahko razbiramo upoštevanje klasičnih zakonitosti slikarstva, ki niso nikdar zamrle in so vedno znova oživele, še zlasti v reakcijah na tiste umetnostne tokove, ki so iluzijo prostora zanikali. Eden izmed umetnikov, ki je opozarjal na pomen prostora v sliki in na njegovo odpiranja navzven, je bil Frank Stella, čigar razmišljanje je bilo za Lozarja navdihujoče. Stella je opozarjal, da bi morala slika vključevati tako prostor gledalca kot ustvarjalca in doseči učinek, da se slikovni prostor širi v gledalčevega in da ne bi smela zbujati vtisa, da se prostorska izkušnja slike zaključuje na njenih robovih oz. da je zaprta vanjo; svojo misel sklene z besedami, da je nuja po ustvarjanju slikovnega prostora, ki je zmožen raztopiti rob in površino ploskve, breme, s katerim se je moderno slikarstvo rodilo. Kar Stella imenuje »breme«, je v Lozarjevem slikarstvu našlo svoj primat, in sicer je bilo zaznavno že v abstraktnih delih, zlasti pa v poznejših, v katerih mu je mimetični pristop, ki ga je sprva gojil le v detajlih, nato v celi kompoziciji, v polnosti omogočil uresničiti zamisel o iluziji tridimenzionalnega v sliki.

    Motivika slike v sliki, ki jo Lozar poveže s prenosom galerijskega prostora v sliko, je v njegovem slikarstvu prisotna zadnjih sedem let, njeno predhodnico predstavljajo upodobitve TV zaslonov. Nadgradi jo tako, da v tovrstne kompozicije vključuje namišljene abstraktne slike in kiparska dela ter prazna platna, včasih še svoj avtoportret. Fiktivna kiparska dela bi lahko opisali kot objekte slikarskega značaja, saj jih tvorijo kompozicije kontrastnih barv in potez, pri čemer zbujajo asociacije na dela Franka Stelle. Spodbuda zanje so bile slikarjeve sanje iz preteklosti, ko se mu je sanjalo, da iz tube iztiska barvo v prostor in da se ta strdi v kip. S tem motivom sovpada začetek upodabljanja galerijskega prostora v njegovem opusu. Motiv praznih slikarskih platen v sliki kontrastira ostalim delom, saj prazno platno lahko pomeni sliko v njenem izvornem stanju, ko kot prazna površina čaka na svoje udejanjenje, ali pa, da morda nikoli ne bo postalo slika in je že samo po sebi dovolj pričevalno. V razstavo je umetnik vključil tudi prava neposlikana platna in slike z abstraktno vsebino ter dodatno stimuliral gledalčevo percepcijo, ko se je poigral s prehajanjem med realnim in imaginarnim prostorom.

    Najnovejše slike so nastajale z mislijo na razgibano baročno notranjščino Galerije Krško. Umetnik je nekdanji sakralni prostor s pilastri, zidci, valovito steno, kamnitim tlakom in mehko svetlobo upodobil na dva načina: kot samostojen motiv, ko je v sliko prenesel detajl arhitekturnega ambienta, ali pa kot ozadje, pred katero je umestil umetniška dela oz. neposlikana platna. Na ta način je ustvaril svojevrstno site-specific delo, ki je v sebi zaokroženo vsebinsko z motiviko galerijskega prostora, v katerem so slike postavljene na ogled, in oblikovno z umestitvijo slik na tista mesta v galeriji, ki so upodobljena na njih, pri čemer je dopuščena tudi določena mera svobode, kajti slikar ni nameraval ustvariti popolnih posnetkov resničnosti, ki bi utegnili delovati suhoparno, ampak je ciljal na živahen odziv gledalčevega pogleda, kot tudi na učinek presenečenja gledalca. S prenosom motiva razstavišča na imaginarni nivo slike je prostor v sliki podvojil oz. podaljšal realnega. Slednje lahko povežemo z znanim vizualnim učinkom, ki je v mladosti fasciniral tudi slikarja, tj. s sliko v sliki, ki se multiplicira in nadaljuje v neskončnost ter zbuja občutek, da nas bo posrkala vase. Čeprav je tovrstni učinek na Lozarjevih delih omiljen, je ključ branja enak, saj je bistvena gledalčeva percepcija slike. Slednja v tem primeru kaže izrazito dvojni značaj. Na eni strani je, če upoštevamo Stellovo raztapljanje robov slike in zlivanje slikovnega z gledalčevim prostorom, možen občutek, da v sliko vstopamo ne le s pogledom, temveč s celim telesom in zaznamo njen prostor in vse, kar je postavljeno vanj, v vseobsegajoči dimenziji. Vstopamo v drugo, vzporedno resničnost, v kateri je možnost realizacije neskončna, kar je osvobajajoče in navdušujoče spoznanje. Po drugi strani pa, če upoštevamo pojmovanje slikovnega prostora po Milanu Butini kot zgolj vizualne kategorije, »membrane med stvarnim in možnim, med dejanskim in potencialnim«, lahko ob tako interpretiranem motivu slike v sliki zaznamo distanco: našo pozornost pritegne umetniško delo, ki je naslikano in ne to, ki je razstavljeno, saj slednje deluje prej vmesnik med gledalcem in naslikano umetnino kot pa cilj gledalčevega gledanja. Zaradi naslikanega prostora dobimo občutek, da predmet upodobitve, tj. upodobljeno sliko ali kiparsko delo, gledamo posredno, kot da je oddaljeno od nas. Nastaja paradoksalna situacija, ko se pred gledalcem na slikah odvija vzporedna razstava v vzporedni resničnosti in namesto, da bi neposredno doživel umetnino, se zdi, da mu je ta izkušnja odvzeta.

    V prestavitvi razstave v slikovni prostor lahko prepoznamo tudi kanček humorja, s katerim nas slikar pospremi po poti preizkušanja naše percepcije, ko nas po eni strani vabi, da vstopimo v sliko, po drugi pa nam jo odmika v območje obljube nečesa možnega. Tako na prefinjen način naglaša pomen percepcije, ko prepušča gledalcu in njegovi sposobnosti vživetja v sliko, kako bo doživel razstavo.

     

    mag. Andreja Rakovec, kustosinja

     

    Viri in literatura: pogovor z Robertom Lozarjem; Frank Stella: Working Space, Cambridge, London, 1986; Tomaž Brejc: Likovna zbirka Factor banke, Ljubljana 2000; Jožef Muhovič: Leksikon likovne teorije, Celje, Ljubljana 2015; Robert Lozar. Slike, pregledna razstava. Galerija Kambič, 29. september–31. december 2017, Metlika 2017 (intervju z umetnikom zapisal Iztok Premrov).

     

     

    Robert Lozar (1967, Novo mesto), je leta 1993 diplomiral pri prof. Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med leti 1995 in 2000 je bil odgovorni urednik revije Likovne besede. Od leta 1994 ima status samozaposlenega na področju kulture. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Živi in dela v Butoraju, v Beli Krajini.

     

    Mag. Andreja Rakovec (1980, Kranj) je leta 2008 zaključila podiplomski študij s področja umetnosti novega veka na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot kustosinja je delala v Umetnostni galeriji Maribor, od leta 2014 deluje samostojno kot samozaposlena v kulturi – kuratorka. Zaposlena je na ZRC SAZU. Pripravlja razstave sodobne likovne umetnosti in fotografije. Področje njenih raziskav obsega florentinsko renesančno slikarstvo, kiparstvo v javnem prostoru, proučevanje sakralne umetnostne dediščine ter umetnosti 20. in 21. stoletja. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih objav.

     

    Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek