ODTUJENOST

11. 3. 2014 – 8. 4. 2014

Aleš Rosa, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Ciril Jazbec, Dejan Ferfolja, Dušan Josip Smodej, Eva Žganjar, Jurij Korenjak, Klemen Skubic, Maša Lancner, Matej Povše, Tina Dović, Uroš Počivalšek, Vitomir Pretnar

Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

11. marec 2014 - 8. april 2014

 

Odtujenost

Biti tujec (v) svetu nikakor ni fenomen, ki bi ga lahko pripisali zgolj moderni družbi. Če se ozremo v zgodovino, najdemo ta motiv izpričan že v delih velikanov umetniškega sveta. Spomnimo se samo na lorda Byrona, ki pravi: »[...] med njimi sem živel, a tujec sem jim bil.«[1] Ne glede na to, lahko razumemo, zakaj se zdi, da je naša doba, ki je podvržena konstantnemu spreminjanju zavoljo imperativa napredka, zaznamovana z odtujenostjo, da enostavno ni narejena po meri človeka.

Kljub prevladujoči interpretaciji odtujenosti kot izgubi sebe v svetu, leži njen globlji in zato avtentični smisel v izgubi sveta samega (v smislu, da nam je tuj). T.i. izgubo sveta, ki jo je povzročila prekinitev stika med človekom in svetom, Deluze označuje za dejstvo modernosti. Problem, ki nastopi ob izgubi vere v ta svet je, da človek prevzame zgolj vlogo opazovalca, ki doživlja izkustva nemoči oziroma otrpelosti,[2] posledično pa ostaja pasiven in zato še toliko bolj nemočen. Kot pravi Fischbach, je kapitalizem naredil figuro odvrnjenega subjekta, »ki je natanko zaradi svojega umika [...] hkrati tudi nemočni subjekt.«[3] To ni figura emancipiranega subjekta, »temveč figur[a] subjekta, ki je odtujen prav zaradi oropanosti predmetnosti in realnosti kot edinih elementov, v katerih bi lahko [...] afirmiral neko obliko moči.«[4]

V luči trenutnega družbeno-političnega stanja, v katerem so mnogi (mogoče tudi nevede) izkusili t.i. izgubo sveta in prepoznali lastne občutke, povezane z njo, zavzema skupinska fotografska razstava Odtujenost aktualno pozicijo. Ozavešča trenutke in prostore odtujenosti današnjega sveta, načine spopadanja z njo ter v končni fazi človeka svari pred pasivnostjo.

Za začetek se nam postavi vprašanje, ali je fotografiranje zgolj vloga opazovalca? Biti za objektivom te postavlja v pozicijo beleženja ter posledično ovekovečenja določenih trenutkov, proizvajanje vednosti pa je dejanje aktivnosti. Tudi idejni vodja projekta Odtujenost Klavdij Sluban nas sprašuje, kako (ne če!) lahko fotografija z ozaveščanjem vpliva na družbene procese.

Štirinajst fotografov (Aleš Rosa, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Ciril Jazbec, Dejan Ferfolja, Dušan Josip Smodej, Eva Žganjar, Jurij Korenjak, Klemen Skubic, Maša Lancner, Matej Povše, Tina Dović, Uroš Počivalšek in Vitomir Pretnar), med katerimi najdemo tudi imena novomeških ustvarjalcev, se je letos aktiviralo pod mentorstvom priznanega francoskega fotografa slovenskih korenin Klavdija Slubana, ki ga je slovensko občinstvo imelo priložnost spoznati v vlogi umetniškega vodje festivala dokumentarne fotografije Fotopub 2013. Pričujoča razstava Odtujenost je rezultat enoletne delavnice na istoimensko temo, ki jo lahko hkrati razumemo kot podaljšek letošnjega fotografskega festivala.

Kot pravi Sluban, nosi odtujenost v sodobni družbi veliko obrazov. V skladu s priznavanjem širine dotičnemu konceptu, je mentor sodelujočim fotografom pustil prosto pot do pristopanja k problematiki. Kje je štirinajst fotografov našlo odtujenost, pričajo razstavljena dela. Njihove izkušnje pri kreativnem procesu dobro povzame izjava enega izmed udeležencev, in sicer, da so na odtujenost naleteli, ne da bi jo iskali; veliko večino predstavljenih izdelkov tako zaznamujejo osebna izhodišča. Rezultat so raznovrstne fotografske serije, ki se ločijo glede na to, ali iščejo momente odtujenosti v svetu ali predstavljajo načine spopadanja z njo. Zaznamuje jih tako intimen pristop kot družbeni moment oziroma narativen ali bolj formalističen koncept.

Fotografije Tine Dović nam osvetlijo problematiko romskih otrok. Ti ob prihodu v šolske klopi ponavadi prvič stopijo izven svojega primarnega okolja, kar sproži iskanje lastne identitete znotraj novega sveta. Začutimo lahko, kako avtorica s posebno afiniteto pristopa k beleženju trenutkov njihovega vsakdana v razredu, na šolskih hodnikih in med igranjem. Dejan Ferfolja nam predstavi odtujenost skozi raziskovanje totalitarnih ustanov, kot so zapori. Za razliko od Tine ni v iskanju zgodb posameznikov. Njegove fotografije zaznamuje praznina, le določeni izseki nam dajo slutiti prisotnost človeka. Zanima ga prostor kot tak, ki ne priča le o življenju ljudi, ki ga naseljujejo, ampak tudi o njegovi lastni izkušnji vojašnice.

Tako Ciril Jazbec kot Maša Lancner izhajata iz družinske zgodovine. Maša s svojim fotografiranjem raziskuje svet, ki ga je doživljala preko materinega telesa in na tak način zapolnjuje vrzel s časom pred njo. Zamegljenost krajin, oseb in predmetov ob tem poudarja posrednost stika. Ciril po eni strani išče vez s svojimi predniki, da bi lažje razumel njih in sebe, ko se odpravi fotografirat življenje v gorenjsko vas. Kljub temu ga lahko doživimo kot objektivnega opazovalca, ki z beleženjem tradicionalnega načina življenja hkrati opominja na vez s svetom, ki smo jo izgubili.

Tudi Borut Peterlin in Eva Žganjar sta se pri izbiri motiva osredotočila na družino, le da sta ubrala drugačen pristop, v smislu prevpraševanja intimnih odnosov znotraj nje. Medtem ko Borutove fotografije beležijo trenutke, ki jih preživi skupaj s svojimi otroki in odsotnost začutimo zgolj v pozah in pogledih, poskuša Eva že v začetku vzpostaviti distanco in vstopiti v vlogo objektivnega opazovalca, kar se odraža predvsem skozi zanimive kadre.

Dušan Josip Smodej izpostavi družbeni moment, ko se loti fotografiranja nosilcev Štafete mladosti. Njegova serija je začetek raziskovanja jugonostalgije, ki odpira vprašanja človekove premostitve znotraj sistemov oziroma možnosti reidentifikacije. Tudi ob bivših profesionalnih boksarjih Klemna Skubica začutimo nostalgijo, in sicer kot vrzel, ki jo je v protagonistih ustvaril čas. V njihovih obrazih in telesih, odetih v drese, lahko zaslutimo tako vživljanje v čas slave in mladosti, kot trenutke praznine.

Matej Povše nas popelje v svet odtujenosti, ki se manifestira skozi množična zborovanja. Trenutek absurda se vzpostavi z osvetljavo, ki bolj kot kolektivno poudarja vsakega posameznika posebej, zaradi česar nas lahko fotografija spomni na sliko Gabrijela Stupice »Pred povorko«. Družbenokritična nota je močna v fotografijah Vitomirja Pretnarja, ki prikazuje življenje v hiši na Delavski ulici na Jesenicah, ki jo naseljujejo tamkajšnji brezdomci. Avtor vzpostavlja stik z njimi, raziskuje usode ljudi različnih provenienc in priča o njihovi odtujitvi od realnosti, ki jo tvorijo tako trenutki prepuščanja obupu kot iskanje veselja.

Trenutke nemoči, ki so vodili v ekstremno obliko bega pred odtujenostjo, je zabeležil Boštjan Pucelj. Kljub topografskem značaju motivov, lahko začutimo, da avtor pazljivo pristopa k fotografiranju mest samomorov. Na tak način s posebno pieteto obravnava simboliko krajev, kjer priča praznina.

Fotografije Aleša Rose, Uroša Počivalška in Jurija Korenjaka so nastale med njihovimi sprehodi, umiki v naravo kot načinu spopadanja s svetom, ki so ga ubrali že mnogi. Medtem ko nenaseljene, poetične krajine Aleša Rose in Uroša Počivalška zmorejo tudi same obstajati kot simbol odtujenosti, pristopa Jurij Korenjak k motivom iz narave bolj formalistično in fragmente z bližnjimi posnetki že skoraj abstrahira.

Pogled štirinajstih fotografov razstave Odtujenost izolira ter ohrani trenutke lastne in tuje praznine sodobnega sveta. Skozi njihov proces se zrcalijo tako intimna iskanja (katarze) kot tudi želja po dokumentiranju dogodkov za bodoče generacije. Fotografija torej v prvi vrsti nastopa kot artikulacija lastnega časa. Da bi bila zmožna vplivati na prihodnost, jo mora biti zmožna anticipirati. To pa je tisto, kar moramo prepustiti času.

Marina Katalenić

Fotografije razstave: Boštjan Pucelj


[1] iz: George Byron, Romanje grofiča Harolda.

[2] Fischbach Frank, Brez predmeta: kapitalizem, subjektivizem, odtujitev, Ljubljana, 2012, Založba Krtina, pp. 2-29.

[3] Ibid., p. 38.

[4] Ibid., p.38.