Nataša Skušek |POSTELJA

5. 11. 2019 – 9. 2. 2020

Postelja

Nataša Skušek je vizualna umetnica srednje generacije, ki je v slovenskem umetnostnem prostoru že uveljavljena, občasno pa razstavlja tudi v tujini. Po temeljni izobrazbi je kiparka, vendar v svojem umetniškem ustvarjanju prehaja med različnimi mediji in praksami. Ukvarja se s skulpturo, instalacijo, videom, fotografijo, grafiko, performansom in intervencijami v javnem prostoru. Pri svojem delu se osredotoča na raziskovanje temeljnih postavk kulturne paradigme zahodnega človeka, zlasti tistih, ki se navezujejo na reprodukcijo – to so razmerje med spoloma, erotika, spolnost, telo, materinstvo, družina, prehranjevanje, pridelava hrane in podobno – in v tem okviru še posebej na problematiko, povezano z možnostmi samouresničitve ženske skozi družbeno, kulturno in osebno realizacijo.

Tokratna postavitev, zasnovana posebej za prostor Galerije Krško, ki je nekdanja cerkev, ima naslov Postelja in je sestavljena iz treh delov. Osrednji del instalacije, postavljen na mestu, kjer v cerkvi navadno stoji oltar, predstavlja lesena postelja. Vzmetnica je oblečena v rjuho z ročno izvezenimi kratkimi zgodbami, na njej pa je bela posteljnina, odišavljena z osvežujočo aromo. Instalacijo dopolnjujeta dva ločena dela, postavljena v apsidah, kjer so v cerkvah navadno stali stranski oltarji. Na eni strani je preprosta omarica s skledo vode, vrčem in brisačo, na drugi podstavek s kozarcem, napolnjenim z rdečim vinom.

Kot nakazuje naslov, je ključni del instalacije postelja, ki predstavlja tudi izhodišče za interpretacijo. Postelja je francoska, torej namenjena za dva, ki sta med seboj dovolj intimna, da v njej ležita tesno drug ob drugem. V nasprotju s tem je posteljnina pripravljena samo za enega, z eno blazino in eno odejo, to dvoumnost pa poudarjata tudi druga dva dela instalacije. Ena skleda, ena brisača in en kozarec so pripravljeni bodisi za dva, ki sta tako intimna med seboj, da si vse delita, bodisi samo za enega. In če se spet vrnemo k postelji kot ključnemu elementu interpretacije, opazimo, da je posteljnina razstlana, kar pomeni, da jo nekdo uporablja. Spričo omenjenih dvoumnosti se seveda sprašujemo, ali posteljo uporablja ena oseba ali dve. In sprašujemo se, za kakšen namen? Za spanje, ležanje, popoldanski počitek? Ali kaj četrtega?

Odgovor se skriva v kratkih zgodbah, izvezenih na spodnji rjuhi. Že na prvi pogled so to erotične zgodbe, ki bolj ali manj neposredno tematizirajo spolnost. Vendar poglobljeno branje pokaže, da govorijo predvsem o medsebojni naklonjenosti, privlačnosti, zapeljevanju, celo zaljubljenosti. Se pravi, o vsem, kar naj bi prej ali slej pripeljalo do intimnega odnosa. Vendar do tega v zgodbah nikoli ne pride. Če pa že, se to zgodi mimogrede, naključno, z nepravo osebo, torej – kot napaka, lapsus, spodrsljaj. Nakazana seksualna želja se torej nikoli ne realizira v dejanju, fantazija o nekem intimnem razmerju ostaja večni potencial.

V luči kratkih zgodb se celotna postavitev pokaže kot prostor, ki je pripravljen za neko intimno (spolno) razmerje. Tu je postelja s čistimi belimi rjuhami in prijetnega vonja, preprosti pripomočki za očiščenje telesa in kozarec vina za očiščenje duha. Vendar je vse to samo fantazma. Kar se na prvi pogled prikazuje kot ljubezensko gnezdece, se v resnici izkaže za samsko stanovanje. Kar bi bilo lahko simbol tesne povezanosti dveh, je pravzaprav znamenje hrepeneče osamljenosti enega. Oseba, ki posteljo uporablja, torej v njej leži sama in sanjari o nekem razmerju, ki se ne more zgoditi. Voda ostaja čista, brisača neuporabljena, vino nepopito.

Iz vsega navedenega je očitno, da razstava kot celota v osnovi govori o možnosti in nemožnosti intimnega (spolnega) razmerja. Posredno, prek tega, pa odpira tudi številna vprašanja o medsebojnih odnosih v sodobni zahodni družbi. Ob sprehodu skozi minimalistično zasnovan in preprosto opremljen prostor, ki ga preveva aromatičen vonj in pridušena svetloba, nas namreč napeljuje k razmišljanju o tem, kako malo je treba za intimno druženje dveh ljudi, pa je kljub temu to tako težko doseči, o instant odnosih brez intimnosti, odgovornosti, medsebojnega razumevanja, še poznavanja ne, o spolnosti kot enkratnem dejanju brez vsakršnih obveznosti, o telesih, ki se kot objekt ponujajo na vsakem koraku, o odtujenosti in skrajnem individualizmu sodobnih ljudi, o osamljenosti današnjega človeka. In to razmišljanje se na koncu prepozna v eni od kratkih zgodb: Gledata se, kadar se srečata. On je žongler in ona bruhalka ognja. Gledata se, čeprav ne poznata in gledata se, kot da sta eno.

Besedilo: Mojca Grmek

 

 

 

Biografiji

Nataša Skušek (1967) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomirala in tri leta kasneje magistrirala. V času študija je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Svoje delo je predstavila na številnih mednarodnih razstavah, med katerimi so najpomembnejše International Festival 8th of March v Erevanu (2005), 2. feministički festival FemFest v Zagrebu (2007), 2009 Incheon Women Artists' Biennale v Južni Koreji (2009), Feministična umetnost v Sloveniji v Ljubljani (2010), 25. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk v Ljubljani (2019) in na mnogih samostojnih razstavah, med katerimi so pomembne Mamica, dojilja, žena, negovalka, Center in Galerija P74, Ljubljana (2006), Insideout, Hiša kulture v Pivki (2013) in Pravi moški, Galerija Alkatraz v Ljubljani (2014). Njena dela so tudi v številnih zasebnih in nekaterih pomembnih javnih zbirkah. Živi in dela v Ljubljani.

Mojca Grmek (1974) je diplomirala iz umetnostne zgodovine in filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1996 se ukvarja s kuratorstvom in umetnostno kritiko. V tem času je samostojno pripravila več kot 180 projektov s področja vizualnih umetnosti in sodelovala pri organizaciji številnih drugih kulturnih prireditev. Napisala je 75 strokovnih študij, od katerih so bile nekatere prevedene in objavljene tudi v tujini. Kot kuratorka je delala med drugim v Galeriji P74 v Ljubljani, v Galeriji Domžale in v galerijah Kosovelovega doma v Sežani. Od leta 2013 je umetniška vodja in kuratorka razstavnega programa v Hiši kulture v Pivki, osrednji galeriji za sodobno umetnost na področju med Ljubljano in Koprom. Živi in dela na podeželju v okolici Pivke.

                   

Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek