Mojca Zlokarnik | TRI BARVE

22. 9. 2015 – 3. 11. 2015

Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

22. september - 3. november 2015

 

Akademska slikarka in grafičarka Mojca Zlokarnik v Galeriji Krško razstavlja drugič. Leta 2005 se je tu predstavila z grafikami z naslovom Neslišno. Tokrat umetnica razstavlja slike in grafike, ki nosijo naslov Tri barve. Vstop v baročni prostor špitalske cerkve, ki je nekoč po definiciji sijal v barvah, preseneti s sterilno, skoraj vzvišeno belino igrivo zaobljenih sten. Mojca Zlokarnik je vanj prinesla barve: žareče, energične, skoraj predrzne.

Umetnico v likovnem snovanju zanimajo raziskovanje in eksperimentiranje z barvo ter interakcija med različnimi odtenki. Raziskovanje barve je bilo aktualno celotno zgodovino umetnosti, saj jo je vsako umetnostno obdobje interpretiralo edinstveno (na primer impresionisti, fauvisti, abstraktni ekspresionizem, slikarstvo barvnega polja …). Pri tem ne gre za trend, saj govorimo o barvi, ki je temeljna v smislu samostojnega področja likovnega raziskovanja. To pa je nujno za vsakega likovnega umetnika. Barva je vendar tista likovna prvina, »kamen resnice«, ki preizkuša vsakega avtorja.

Umetnica, ki tvorno sooblikuje slovensko sodobno likovno produkcijo, je leta 1993 končala študij slikarstva leta 1993, leta 1998 pa magistrirala iz grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njeno ustvarjanje v grafiki torej še ohranja vez z Ljubljansko grafično šolo, ki se je oblikovala po drugi svetovni vojni in postavila Slovenijo na zemljevid mednarodno prepoznavne likovne produkcije v drugi polovici 20. stoletja. Mojca Zlokarnik torej sočasno deluje v obeh medijih. Pri linorezih eksperimentira z različnimi vrstami papirja in papir izdeluje tudi sama. Njene grafike so krhke, lirične in nevsiljive, medtem ko so slike bolj udarne, neposredne in nastopijo v prostoru z večjo prezenco. Za Galerijo Krško je umetnica pripravila grafične zvitke velikih dimenzij (dolge več kot tri metre), ki so vgrajeni v arhitekturni skelet, medtem ko so slike vanj vpete. S tem je dosežena dinamika prostorskih planov celotne postavitve. V tehniki linoreza je umetnica odtisnila horizontalne barvne pasove na dekorativen papir, ki učinkuje krhko. Horizontalni pasovi umirijo višinski vzgon arhitekture, ki ga poudarjajo vertikale na slikah.

Slike Mojce Zlokarnik zaradi stoge minimalistične kompozicije delujejo kot natančno premišljene, izmerjene in skrbno preverjene na skicah. Dejanska realizacija slike pa vendarle odstopa od konceptualnega osnutka, saj sam postopek dela vedno dopušča prostor za spontane, nenačrtovane intervencije. To sicer ne pomeni, da umetnica ne sledi svoji zamisli, temveč je vsakršno slikanje živo slikanje, kjer se senzibilno odziva na to, kar v danem trenutku nastaja na platnu. Na razstavi v Galeriji Krško Zlokarnikova nadaljuje serijo slik, kjer izbira variacije intenzivnih in zamolklih barvnih odtenkov. Na platno jih nanaša v intervalih vertikalnih črt oziroma pravokotnih barvnih polj, postavljenih drugo poleg drugega. Prostor njenih slik torej ni strukturiran iluzionistično (da preslepi oko), temveč podobno kot likovna podoba glasbenega zapisa.

Čeprav so njena platna intenzivno barvita, se odlikujejo z omejenim barvnim izborom. Izbrano dominantno barvo razčlenjuje s kvalitativnimi in kvantitativnimi kontrasti. Sorodne barve, ki v barvnem krogu ležijo v neposredni bližini, postavlja v jukstapozicijo z njihovimi komplementarnimi pari. Ti prečijo na primer modro ubrano platno kot tanki vmesni pasovi, ki predstavljajo prefinjene prekinitve in vzpostavljajo harmonično celoto. Z različno širokimi pasovi in intenzivnimi barvami ustvarja napetosti, ki povzročijo, da si barve med seboj pomagajo ohranjati intenzivnost. Na razstavi je umetnica izpostavila tri primarne barve: modro, rdečo in zlato (rumeno), ki jih lahko različno beremo. Ob soočenju z velikimi vibrirajočimi platni se gledalci pri dojemanju zatečemo k miselnemu dojemanju barv (družbenemu, verskemu, filozofskemu, psihološkemu, ideološkemu, fizikalnemu …), lahko pa se nanje odzovemo nezavedno, razpoloženjsko. 

Mojca Zlokarnik z gledalcem komunicira v abstraktnem jeziku. Gre za subtilno, intimno komunikacijo, ki nagovarja posameznika. Barva, s katero umetnica govori, zaživi v svoji polnosti, ko jo uporablja v ploskovni slikovni konstrukciji in ji ne vsiljuje opisne vloge. Galerijska postavitev se podreja kompleksnemu prostoru in ga hkrati nadgrajuje. Vrača mu spomin na čas, ko je bil zgrajen; barok, ko je imela barva pomembno vlogo pri čustvenem doživljanju in iskanju duhovnega trepeta. 

Nina Sotelšek, univ. dipl. um. zgod.

 

Mojca Zlokarnik je bila rojena 1969 v Ljubljani. Zaključila je dodiplomski (1993) in podiplomski  (1995) študij slikarstva pri prof. Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tu je tudi magistrirala (1998) iz grafike pri prof. Lojzetu Logarju. Leta 1995 je tri mesece študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Pragi. Študijsko se je izpopolnjevala še v New Yorku, Bolgariji, Nemčiji, Parizu in številnih manj formalnih potovanjih. Od leta 2001 je odgovorna urednica revije Likovne besede, od leta 2009 pa sourednica zbirke: Ljubljana osebno, alternativni vodič. Živi in dela v Ljubljani, kot samostojna ustvarjalka na področju kulture. 

Spletna stran http://www.zlokarnik.si/