Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4

8270 Krško

 

27. 11. 2018 - 9. 2. 2019

Razstava je podaljšana do 9. marca 2019.

 

Kdo je nedolžen?

Mito Gegič je vizualni umetnik mlajše generacije. Odraščal je v družini, v kateri so bili lovci že njegov ded in številni drugi sorodniki. Tako je zgodaj spoznal lovski način življenja, lovske aktivnosti in navade. Odločil se je, da se z lovstvom ne bo aktivno ukvarjal in da ne bo nadaljeval družinske tradicije. Jo spoštuje, do neke mere sprejema, a se hkrati z njo ne strinja v celoti. Postal je slikar, lovstvo pa je pomembna tema njegovega umetniškega ustvarjanja. Raziskuje in se poglablja v tematiko in različne vidike lovstva ter išče vzporednice tudi na drugih področjih človekovega delovanja in v družbi na splošno.

Skoraj vedno lovsko tematiko povezuje s sodobnim načinom življenja in z digitalnimi mediji, vendar do nje pristopa kritično. Najprej jo je obravnaval v slikah, a je polje svojega »lovskega« ustvarjanja razširil še na objekte in performativno; slednje beleži s fotografijami ali na video. Lovsko tematiko občasno dopolnjuje z »nelovsko« tematiko aktualnega dogajanja v svetu in sodobni družbi.

V svojih slikah obravnava prenos digitalne slike na platno, torej materializiranje imaginarnega. Za svoje slikarsko ustvarjanje je razvil posebno tehniko, ki je tudi njegova posebnost. Čisto platno prelepi s trakovi samolepilnega traku. Na spletu išče in najde primeren motiv. Izbor spletnih podob temelji na idealnih ali provokativnih motivih iz realnega sveta lovstva ali divjih živali, izjemoma izbere kako drugo aktualno dogajanje. Gegič te motive izpostavi s tem, da jih čim bolj realistično naslika na polepljeno površino. Pripravi si drugo platno ter posamezne trakove s prvega platna prenaša na novo, z njimi rekonstruira in sestavlja drugo podobo. Pri tem ni natančen in načrtno ustvarja defekte v razmakih med trakovi, poslikani trakovi so mestoma zamaknjeni ali celo potrgani in zmečkani ali manjkajo. Končni izdelek zaključi s fiksiranjem. V novo nastali podobi je še vedno mogoče prepoznati prvotni motiv s spleta. Posamezni poslikani trakovi nosijo informacijo o fragmentih podobe, ki jih umetnik najprej razdeli in s tem fragmentira, da bi jih nato ponovno rekonstruiral na novem platnu, jih tako defragmentiral ter sestavil v novo podobo. Ta zaradi defektov in manjkajočih trakov ni idealna, a je hkrati dovolj popolna, da lahko v njej prepoznamo prvotni motiv. Neotipljivo podobo s spleta, na kateri je sicer zabeležen realni svet, umetnik izbere in jo materializira na polepljenem platnu v obliki nove, nepopolno prenesene podobe. Tudi v digitalnem svetu se včasih nekatere datoteke okvarijo ali izgubijo, a na koncu celotni program vseeno deluje. Da je njegov način dela povezan z digitalnimi tehnologijami, umetnik nakazuje tudi s poimenovanjem svojih del.

Lovstvo obravnava tako s stališča lovcev, ki skrbijo za živali in naravo ter vzpostavljajo porušeno ravnotežje živalskih vrst, pa tudi s stališča varuhov narave in živali, ki v lovstvu vidijo nesmiselno ubijanje živali in namerno rušenje naravnega ravnovesja. Slika lovske motive pa tudi ranjene, ubite in mrtve živali ter tako opozarja na pomanjkanje pietetnega odnosa do njih in izraža svoje nestrinjanje z nepotrebnim objestnim poškodovanjem in pobijanjem živali. Doda tudi kritični pogled na sodobno družbeno dogajanje, ki zaradi vsesplošnega vpliva vodi v egoizem, ta pa potiska posameznike v vse večjo krizo in osebne stiske. Njegove slike so lahko medij za preizpraševanje našega lastnega odnosa do ubitih živali in do ubijanja, do družinske, lokalne, nacionalne tradicije, tudi lovske, navsezadnje tudi za razmislek o našem odnosu do okolja in smrti.

Dela drugih – neslikarskih – likovnih zvrsti se vsebinsko nekoliko oddaljujejo od kritike lova, lovstva in ubijanja živali ter se vse bolj nanašajo na sodobni čas. Izpostavlja moralne in etične vidike. Kljub temu da v njih skoraj vedno uporabi dele mrtvih živali in rogovje, pa so vse bolj družbenokritična, pogosto posegajo tudi na medosebne, medčloveške in družbene odnose. Zaznamuje jih kritičen pogled na sodobno družbeno dogajanje, na krizo in stiske, ki jih ta prinaša tako posamezniku kot širši družbi, na osebne stiske, strah, negotovost, osamljenost, otopelost, pomanjkanje solidarnosti, množičnost, na osebne značilnosti posameznikov in odnose med množicami drugačnih ali različnih, na vse večji egoizem, nestrpnost, pomanjkanje sočutja …, kar posameznika lahko potisne v osebno stisko. V izražanju svoje kritike je čedalje bolj natančen.

Mito Gegič v galeriji Krško predstavlja večinoma objektna in slikarska dela, ki se med seboj dopolnjujejo v prostorski postavitvi, na ta način še dodatno poudari aktualna družbena dogajanja, zlasti ekološko vprašanje, odnos človeka do narave in živali, njegovega agresivnega vstopa v naravo in motenje ekosistema ter hkrati nemoč in strah živali in prisiljeno prilagajanje.

Možnost nadomestitve živali s človekom in živalskega s človeškim v Gegičevih delih naredi to sporočilo umetnika še bolj jasno in glasnejše, pa najsi gre za telo, dele telesa ali kosti ali pa, denimo, če opazovalnici, ki jo je zgradil človek za opazovanje živali, funkcijo spremenimo v nadzorovanje ljudi. Njegovo sporočilo s področja lovstva prav lahko razširimo in navežemo na drugo negativno človeško delovanje – kot kritiko vojn, genocida, izkoriščanja, brezbrižnega, okrutnega ravnanja in nadvlade ene skupine ljudi nad drugo, nemoč in strah (migrantov ali drugače ogroženih) ter tveganje (tudi življenja) za boljše življenjske razmere ...

Med deli, ki izstopajo z nelovsko tematiko, je slika Carnival, na kateri je prikazano množično pobijanje prašičev s farm v času svinjske kuge. Človekovo ravnanje tu presega etično in humano usmrtitev živali in strokovno preprečevanje širjenja bolezni. Pobijanje je skrajno okrutno, brezobzirno, verjetno pa tudi nepotrebno. Nehote se mi pojavi asociacija zamenjave s človekom: kot da gre za množično pobijanje ujetih ljudi ali beguncev v posebnih centrih ali denimo kot prizor iz koncentracijskega taborišča. V primeru nadomestitve žrtev z otroki, prizor dobi biblijsko razsežnost, saj me spominja na (oltarno) sliko svetih nedolžnih otrok, ki jih je Herod dal pobiti v času Jezusovega rojstva.

Tudi delo Spomni se me kot del dneva, v katerem je nakazano, da na nosilih, pokrit z rjuho, leži jelen, ki oteženo diha, sproža številne asociacije. Jelen je lahko simbol posamezne živalske vrste ali celotnega živalskega sveta, prepuščen človeku – ki mu je mar – da mu pomaga okrevati in s tem preživeti. Morda pa je prepuščen človeku, ki mu ni mar, saj ga je že pred smrtjo proglasil za mrtvega in ga prepustil dolgotrajnemu in trpečemu umiranju ali celo izumrtju. Jelen je lahko simbol narave na splošno, na človeku pa je odločitev, da ukrepa. Jelen je lahko simbol človeka, ki je prepuščen na milost in nemilost drugemu človeku, je lahko simbol lačnega otroka, morda (vojne) sirote ubitih staršev ali zapuščenega, zavrženega otroka. Ravno številne asociacije omogočajo tudi številne interpretacije, bogastvo, ki nam ga je umetnik ponudil v razmislek.

Opazovalnice in lovske preže so pogost umetnikov lovski motiv, ki pa ga z lovstva z lahkoto prenesemo v katero koli okolje, divje ali urbano. Bistveno pogostejši od umetnikovega motiva pa so različni načini opazovanja in nadzora v sodobni družbi: lahko sta to kamera in računalniški program na mobilnem telefonu ali računalniku, ki se vključita ne glede na željo lastnika, ali kamere v stavbah, lokalih, po ulicah mest, cestah, kamere satelitov, torej katera koli kamera, ki nas opazuje, snema in nadzoruje. Kamera in program, ki nas prepoznata in zasledujeta, kamera, ki prisluškuje. Kamera in program, ki beležita vsak naš korak, naše dejavnosti, jih analizirata in predvidevata naše misli, namene, naše naslednje korake, ki načrtujeta možnosti naših odločitev in našega življenja. Kamere in programi sodobnega nadzora in analiz so del našega vsakdana, ki smo ga sprejeli in z njim živimo v nehotenem ujetništvu, a se proti temu ne moremo upreti, saj smo ljudje, vsaj večinoma, le nemočna živalska vrsta.

Gegičeva dela so kritična do različnih slojev družbe in času primerna, so svojevrstno ogledalo sodobnega časa.

Denis Volk, kurator

 

Biografija

Mito Gegič (1982, Ljubljana)

Leta 2002 zaključil splošno maturo na gimnaziji Ptuj in se še istega leta vpisal na slikarski oddelek ALUO pod mentorstvom prof. Emerik Bernarda. 2006 preko programa za izmenjavo študentov CEEPUS obiskoval Akademijo Likovnih umjetnosti v Zagrebu na oddelku za nove medije. Leta 2008 diplomiral pri prof. Herman Gvardjančiču (somentor: Zmago Lenárdič) z naslovom Rob in polje moči. 2016 zaključil slikarsko specialko na ALUO pod mentorstvom Zmaga Lenárdiča z naslovom Uplenjena podoba. Živi in dela v Škofji Loki.

Denis Volk (1968, Šempeter pri Gorici)

Kurator Denis Volk ima formalno izobrazbo s področja zdravstva. Na Zavodu SCCA–Ljubljana je končal izobraževanje za kustose in kritike sodobne umetnosti. Prireja razstave in piše besedila o razstavah in sodobni umetnosti; deluje samostojno in si prizadeva zlasti za predstavitev slovenskih avtorjev zunaj Slovenije. Sodeluje s številnimi inštitucijami, društvi in posamezniki iz Slovenije in tujine.

 

Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek