Maja Šubic ǀ NEVARNA RAZMERJA

4. 6. 2021 – 31. 8. 2021

Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4

8270 Krško

 

Trajanje razstave: 4. 6. - 31. 7. 2021

Razstava je podaljšana do 31. 8. 2021.

Nekdaj posvečeni prostor baročne cerkve sv. Duha, ki je danes likovno razstavišče, je s svojo poprejšnjo namembnostjo nagovoril akademsko slikarko Majo Šubic do te mere, da je vsebino velike večine svojih del, ki jih razstavlja na aktualni razstavi, zvedla na imenovalec sakralnega. V razgibano cerkveno notranjščino je umestila dela, naslikana v tehniki prave freske, buon fresco, za katero lahko rečemo, da ima domicil v sakralnih stavbah, saj je že stoletja dolgo prisotna na njihovih zunanjščinah in v notranjščinah. Pravo fresko v evropski likovni umetnosti sicer srečujemo že od antike dalje, saj jo je gojila minojska umetnost, pozneje stari Etruščani in Rimljani, do pravega razmaha pa je prišlo v poznem srednjem veku, ko je nastopilo veliko obdobje freske v slogovnem obdobju slikarki nadvse ljube gotike. Ta je pustila bogate sledove na umetnici domačem Loškem, kjer najdemo vrsto bogato poslikanih cerkva. Umetnica se je s to tehniko stenskega slikarstva srečala že v svoji mladosti, ko jo je v žlahtno umetnost freskantstva pospremil njen oče, slikar Ive Šubic. Sprva mu je asistirala pri slikanju fresk, pri petnajstih letih pa že sodelovala pri izdelavi freske Poljanska vstaja v Poljanah, za katero je izdelala napis; po zaključku študija je freska postala kontinuirani del njenega opusa, kar jo danes uvršča med redke freskantke na Slovenskem. Pri tem pa ni ostala znotraj ustaljenih okvirov tehnike, vezane na steno in zato nepremične, temveč je fresko prestavila v format prenosnega medija, ko je začela ustvarjati freske na kosih jezerskega lehnjaka, pozneje je kot nosilec uporabljala še keramične krožnike. Med prve prenosne freske, ki jih je izdelala, sodijo t. i. kamnite znamke z motivi živali, ki jih je na potovanju z ladjo Beagle odkril znameniti angleški naravoslovec Charles Darwin. Odločitvi za prenosne freske je botrovalo hotenje, da bi, kot pravi, presegla nivo ilustracije in po tehnični plati, tj. z izborom dovolj prominentne tehnike, izenačila raven, ki jo v znanosti zaseda Darwinova evolucijska misel; hkrati pa je našla še eno povezavo med fresko in očetom evolucije, in sicer je bila ena Darwinovih najljubših ved ravno geologija, zato je bila izbira kamna kot nosilca povsem skladna z umetničinimi nameni. Prenosne freske na lehnjaku je Šubičeva izbrala tudi za razstavo v Galeriji Krško, s čimer je želela povezati slikarsko tehniko, tradicionalno vezano na sakralni prostor, z nekdanjo cerkvijo. Uporabila je format fragmentarnih upodobitev, ki ga v njenem opusu srečamo že npr. v ciklu prenosnih fresk po motivih iz hrastoveljske cerkve sv. Trojice. Na odlomljenih in odrezanih kosih kamna je naslikala detajle z večjih kompozicij, nekaj tudi z odkrušenimi partijami po lastni zamisli. V tako podanih poslikavah odseva stanje mnogih gotskih fresk, ki so se v takšni skromni podobi, ki daje zgolj slutiti njihov nekdanji obseg in sijaj, ohranile do današnjih dni. Izbiro fragmentarnih podob lahko razumemo tudi kot prispodobo skrivnostne preteklosti, ohranjene le v drobcih. 

Skladno s tehniko freske je slikarka posebej za razstavo v Krškem izbrala tudi vsebino, in sicer več fresk predstavlja izreze iz znanih del iz obdobja gotike, ki jo umetnica nadvse občuduje. Še v posebej dobrem spominu ji je ostal obisk pariškega Narodnega muzeja srednjeveške umetnosti, nekdanjega Muzeja Cluny, kjer je velik vtis nanjo naredil cikel šestih tapiserij Dama z enorogom s konca 15. stoletja, ki predstavlja enega od vrhuncev poznogotske tkalske umetnosti. Tapiserije so nastale po naročilu plemiške družine Le Viste iz Lyona kot alegorija šestih čutov (vida, sluha, okusa, vonja, tipa in srca, slednjega kot edinega notranjega čuta, ki s pomočjo razuma obvladuje ostalih pet, zunanjih in tako ohranja čistost duše), ki temelji na razpravi Jeana Gersona (1363–1429) Doctrinal aux simples gens. Šubičevo je pritegnil motiv enoroga, ki je na tapiserijah upodobljen v prizoru device z enorogom ter kot grbonosec ali zastavonoša. Slikarka ga je upodobila na dveh freskah: na eni je naslikala enoroga pod oranževcem, ki je nastala po zadnji iz cikla tapiserij, ki predstavlja alegorijo Srca, na drugi pa enoroga, opasanega z grbom družine Le Viste s srebrnimi polmeseci na modrem traku, ki se ga dotika roka dame, kar je naslikano po tapiseriji z upodobitvijo alegorije Tipa. Tretja freska z motivom enoroga pa je nastala po tapiseriji Enorog v ujetništvu iz cikla sedmih tapiserij z upodobitvijo enoroga s konca 15. in začetka 16. stoletja, ki jih hrani Metropolitanski muzej v New Yorku, in prikazuje enoroga, privezanega na drevo v vrtu z leseno ogrado, kar predstavlja ukročenega ljubimca in v povezavi z drugimi simboli, kot je npr. granatno jabolko v drevesni krošnji, tvori alegorijo zakonske zveze in plodnosti. Slikarko so omenjena dela nagovorila zaradi predstavnikov mitske živalske vrste, ki je priljubljena tudi dandanes, medtem ko vsebinskemu okviru, kot ga srečamo na izvirnikih, ne sledi, zanima jo le enorog sam na sebi. Enoroga kot mitsko žival srečamo že v zapisih antičnih piscev, največ upodobitev pa je nastalo v srednjem veku, še zlasti v gotiki, ko je dobil vrsto krščanskih simbolnih pomenov, med katerimi je najbolj znan kot simbol čistosti oz. nedolžnosti, saj ga po Fiziologu ujame lahko le devica, v naročje katere nasloni svojo glavo, kar je simboliziralo oznanjenje. In to nedolžnost lahko uzremo tudi na upodobitvah enorogov Maje Šubic, ki jim je pridala posebno očarljivost in dobrodušnost, ki sijeta iz dobrohotnih oči in smehljaja ter delujeta kot poosebitev topline in miline. Živalska motivika je namreč ena slikarkinih najljubših tem, iz njenih upodobitev živali odseva ljubezniv odnos, ki ga umetnica goji do njih. Slikarka je motivom enorogov dodala še motiv narvalovega roga, tj. arktičnega kita enoroga, s čimer se je ponovno navezala na srednjeveško izročilo, ko so narvalove rogove, ki jih je morje naplavilo na obale severne Evrope, imeli za enorogove in jih uporabljali v zdravilne namene, saj je veljalo, da imajo čudežno moč in da razstrupljajo zastrupljeno hrano ter pijačo. Da so si tovrstni rogovi utrli pot tudi v kabinete čudes, najbrž ni treba posebej poudarjati. Šubičeva, ki v narvalovem rogu vidi nevarno plat, saj njegova ostro zašiljena oblika asociira na orožje, ki lahko rani ter ga zato povezuje z motivom žeblja, je kitov rog upodobila kot realni predmet, ki deluje kot fizični dokaz o obstoju bitij, ki so zgolj plod domišljije, in gledalcu tako približala tesen preplet fantazije in realnosti, ki sta spremljali predstavni svet poznosrednjeveškega človeka. 

Če motivika enorogov sodi pod okrilje profane oz. deloma sakralne ikonografije, pa je slikarka za preostala dela izbrala značilno sakralno tematiko, tj. Mario lactans, doječo Marijo, in Kristusove rane ter orodja Kristusovega mučeništva. Motiv doječe Marije srečamo že v starokrščanski umetnosti, na stenski poslikavi v Priscilinih katakombah, a gre za osamljen primer, saj se je najmočneje razvil šele stoletja pozneje v gotiki, ko sta bila izpostavljena človeška narava Kristusa in usmiljenje. Marija, ki se usmili lačnega Deteta in ga podoji, je bila podoba Božje Matere, ki je vlivala upanje ter tolažbo; k njej so se v priprošnjah obračali verniki in se nadejali, da jim bo nebeška Mati ravno tako izkazala usmiljenje, kot ga je svojemu Sinu. Umetnica je na dveh prenosnih freskah podala le ključni detajl, tj. razgaljeno dojko, ki jo Božja Mati pridrži malemu Jezusu, pri čemer je Marijino mleko lahko prispodoba duhovne hrane, ki jo vernik prejme med obredom svete maše. 

Motiviko Arma Christi je avtorica omejila na bič in žebelj ter ju povezala z motivom Kristusovih ran kot tistima orodjema Kristusovega mučeništva, ki sta jih povzročila. Žebelj, ki ga je naslikala, upoštevajoč kovane antične rimske žeblje, kakršne so uporabljali tudi za križanje, preigrava narobe obrnjeno obliko enorogovega roga in z robustno kovaško obdelavo deluje kot nekaj surovega, kar je s človeškim sadizmom v odrešenjskem načrtu dobilo morilsko konotacijo; njegova usmerjenost proti tlom je v nasprotju z bleščečim se, vitko vzpetim stožcem enorožčevega rogu, in čeprav bi sklepali na nasprotje v njuni interpretaciji, pa slikarka opozarja na podobnost, tj., da oba ranita. Pri tem lahko pomislimo na dvojni značaj prizadetja ran oz. bolečine, saj so te zadane lahko na brutalen ali pa na rafiniran način; lahko so porojene iz sadističnih vzgibov, nekomu drugemu povzročiti trpljenje in ponižanje, ali pa iz obrambe in potrebe po zaščiti tistega, kar je nekomu pomembno. Vendar način ne zmanjša učinka posledice, saj je rana še vedno rana, ne glede na to, kako je povzročena. 

Več prenosnih fresk prikazuje motiv Kristusovih ran, ki jih je slikarka črpala iz različnih gotskih iluminiranih rokopisov. Kristusove rane so bile v gotiki deležne posebnega češčenja, ki se je razvilo pod vplivom cistercijanskih in frančiškanskih pasijonskih pobožnosti. V umetnosti se je pojavljal motiv vseh petih ran, ki jih je med trpljenjem prejel Kristus, kot tudi posamezni motiv rane s Kristusove strani, ki so jo upodabljali ločeno od Kristusovega telesa, večkrat pokončno, kar je verniku omogočalo razmišljanje o Kristusovem trpljenju, odrešenju in evharistiji, celo mistično izkušnjo okušanja Kristusove rane oz. pitja iz nje. Iz ran prelita Kristusova kri predstavlja osrčje evharistije, pri kateri se med transsubstanciacijo mašno vino spremeni v Kristusovo kri, zato lahko umetničino odločitev za to tematiko razumemo kot osrednji poudarek razstave, ki je nastala z mislijo na sakralni prostor, kjer so se nekoč vršile evharistične daritve. Na čudežno pretvorbo snovi med evharistijo opozarja npr. upodobitev rane, v kateri je naslikan jezik s petimi krvavečimi Kristusovimi ranami, kar spominja na vernikovo mistično okušanje Odrešenikove žrtve. Kristusove rane so v poznosrednjeveški ikonografiji igrale pomembno vlogo pri posredništvu pri Bogu, saj je Kristusova prelita kri zadostila za grehe človeštva in pomirila Božji srd ter dosegla Njegovo usmiljenje. Šubičeva je z motivom doječe Marije in Kristusovih ran izpostavila usmiljenje kot enega osrednjih vidikov krščanstva v poznem srednjem veku, hkrati pa opozorila na mističnost kot zvesto spremljevalko verske izkušnje tistega časa. Ustavimo se še pri upodobitvi Kristusove rane po iluminaciji iz Horarija Bonne Luksemburške. Pokončno naslikana rana je bralca ne le usmerjala v kontemplacijo o Kristusovem trpljenju oz. ranah, temveč je zavzela dejavno vlogo pri njegovem odrešenju, in sicer je pod iluminacijo v horariju zapisano, da bo gledalec deležen toliko odpustkov, kolikor časa bo gledal naslikano rano. Odpustki ali, bolje rečeno, trgovina z odpustki pa je še ena tema, ki je pritegnila slikarko do te mere, da je sklenila v razstavo vključiti tovrstno kupčijo: obiskovalcu so na voljo giclée odtisi izbranih razstavljenih del, ki se prodajajo kot odpustki.    

Pogled na preteklost je večkrat fragmentaren, saj si celostno podobo o njej lahko sestavljamo le postopno z odkrivanjem različnih koščkov. Maja Šubic nas na aktualni razstavi skozi fragmente popelje v čas poznega srednjega veka, ki je po svoji slikovitosti, veri, domišljiji, mističnosti, celo iracionalnosti na prvi pogled precej drugačen od racionalno zastavljenega in v dvom usmerjenega današnjega časa, obenem pa nam skozi drobce tedanjega imaginarija odstira svet, katerega miselni horizont je še dandanes nadvse privlačen.

 

mag. Andreja Rakovec, kustosinja

Literatura in e-viri: 

  • Jean-Patrice Boudet: The Lady and the Unicorn tapestries – an unsolved enigma and an endless source of fascination, Paris s. a. (zloženka iz zbirke The Lady and the Unicorn, 10).
  • Jure Mikuž: Kri in mleko. Sugestivnost podobe, I, Ljubljana 1999.
  • Tine Germ: Simbolika živali, Ljubljana 2006.
  • https://www.metmuseum.org/art/collection/search/467642 (15. 5. 2021).

 

Biografija:

Maja Šubic (1965) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1990 diplomirala pri prof. Emeriku Bernardu. Po akademiji se je začela intenzivneje ukvarjati s freskoslikarstvom in knjižno ilustracijo. Ilustrirala je preko 20 samostojnih knjižnih izdaj, redno objavlja v najvidnejših slovenskih otroških in mladinskih revijah. Njeno ustvarjanje obsega tudi dela v akrilni, akvarelni in grafični tehniki. Kot scenaristka in ilustratorka sodeluje tudi pri animiranem filmu. Razstavljala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Dvestoto obletnico rojstva Charlesa Darwina so v njegovem rojstnem mestu Shrewsburyju obeležili z njeno monumentalno fresko. Je članica združenja umetnikov Škofja Loka in DSLU. Kot samostojna ustvarjalka živi in dela v Škofji Loki in Poljanah.

Mag. Andreja Rakovec (1980) je leta 2008 zaključila podiplomski študij s področja umetnosti novega veka na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot kustosinja je delala v Umetnostni galeriji Maribor, od leta 2014 deluje samostojno kot samozaposlena v kulturi – kuratorka. Zaposlena je na ZRC SAZU. Pripravlja razstave sodobne likovne umetnosti in fotografije. Področje njenih raziskav obsega florentinsko renesančno slikarstvo, kiparstvo v javnem prostoru, proučevanje sakralne umetnostne dediščine ter umetnosti 20. in 21. stoletja. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih objav.

Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek, hrani dokumentacija MMK

 

Medijski odzivi:

Urbančič, V. (27. 7. 2021). Nevarna razmerja. Delo.si. Pridobljeno s spletne strani https://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/nevarna-razmerja-2/, dne 27. 7. 2021. 

Razstava Maje Šubic Nevarna razmerja v Galeriji Krško. (27. 6. 2021). Eposavje.com. Pridobljeno s spletne strani https://www.eposavje.com/kultura/nevarna-razmerja-maje-subic-v-galeriji-krsko, dne 15. 7. 2021. 

V Krškem razstava Nevarna razmerja slikarke Maje Šubic. (4. 6. 2021). Sta.si. Pridobljeno s spletne strani https://www.sta.si/2908604/v-krskem-razstava-nevarna-razmerja-slikarke-maje-subic, dne 15. 7. 2021. 

Stopite v stik

Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
(07) 620 92 44
051 390 658
info@galerijakrsko.si
galerijakrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)

Sledite nam