Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
Trajanje razstave: 15. 10. - 28. 11. 2021
»Na umetnijah vaše hčere ni nobenih šablon ali barvnih znakov. Otrok ni bil obremenjen z natančnostjo in je vse rešil zelo izvirno in ustvarjalno. Ne morem razbrati, kaj je v osnovi na 3. in 4. sliki, ostale motive je otrok rešil zelo dovršeno in razgibano, tudi 3. in 4. sta mi kljub temu zanimivi. Uporabljala je zelo zanimive, večinoma tople barve na temni podlagi, kar pomeni, da je zaznala kontraste in bila ob slikanju sproščena in sklepam, da vesela. Ob delu je gotovo uživala. S pedagoškega vidika so motivi in tehnika zelo dobri za spodbujanje razvoja ustvarjalnosti. Uporaba profesionalnih umetniških del je za otroško domišljijo, intelektualno svobodo in splošno razgledanost ter izražanje zelo dobra, pa naj bo to na likovnem ali katerem drugem umetniškem področju.« (Manuela Leben)
Klemen Skubic se je javnosti predstavil s serijami Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Gnezdo, ki raziskujejo temne vidike vsakdanjosti in dajejo vizualno obliko človeškim eksistencialnim stanjem. S svojim delom raziskuje minljivost, ustroj časa in kako se ta iz preteklosti preliva v sedanjost. Svoje ideje skuša prikazati skozi vizualno močne podobe, ki vsebujejo elemente tujosti, distance, temačnosti in teže. Izraža se s črno-belim, analognim fotografskim medijem, saj mu ta dovoljuje možnost časovne distance in refleksije v ustvarjalnem procesu – od fotografiranja, do končnega izbora fotografij, ki bodo tvorile zaključeno serijo. 'Večna' Leica, ki prejudicira določen izgled fotografij, je njegov ustvarjalni pripomoček. Ta mu omogoča, da se hipno odzove na dogajanje. Njegova ustvarjalna praksa ni vezana na predhodno zastavljen konceptualni okvir, ampak na intuitivno zlivanje z okolico in ljudmi, ki mu v tistem trenutku pridejo naproti.
Fotografije, predstavljene v Galeriji Krško, so nastajale daljše časovno obdobje. Gre za fragmente iz umetnikovega wanderlusta po Moldaviji, mimobežne posnetke od tu in tam in za koščke najintimnejših dogodkov v zavetju družinske celice. Razstava tematsko raziskuje odnos med otrokom in staršem, vendar se nam narativnost ne razkriva neposredno iz podob. Namesto tega fotograf operira z vizualno asociativnimi elementi in metaforami in sledi fotografski pripovedi, ki mestoma deluje avtobiografsko – česar umetnik niti ne zanika – kljub temu pa to ne pomeni, da ilustrira svoje življenje. Če želimo torej razstavo vsebinsko razgraditi, lahko opazujemo fotografije kot fotoreportažni dnevnik umetnikovega življenja, sestavljen iz krajin, tihožitij, uličnih portretov in posnetkov družine. Pa vendar ne moremo Skubičevih fotografij opredeliti kot reportažne, saj stilsko prehajajo od ohlapno dokumentarnih in ekspresivnih zapisov umetnikovih individualnih izkušenj, do njegove občutljive vpetosti v zunanji svet.
Kaj potem njegova dela so? In zakaj so tako nedorečena? Zakaj je poskus determiniranja njegovega fotografskega izraza tako izmuzljiv?
Odgovor najdemo v 'zrnatih' krajinah, zatemnjenih obrazih, tihih zgradbah in človeških postavah, zlitih s črnimi ploskvami, ki se v močnih kontrastih razkrajajo v neznatne točke in namigujejo na človekov krhki obstoj. V obeh apsidah in nekdanjem prezbiteriju so instalacije mnogih malih fotografij, ki tvorijo pomenske oblake. Marginalne podobe so postavljene ob fotografije velikih formatov. V tem odnosu ustvarjajo kinematografsko gesto in se povezujejo v širši kontekst branja.
Na drugo dimenzijo umetnikove ustvarjalnosti naletimo v seriji Hči. Ustvarjalec je vpeljal otroško risbo kot dialog s svojim delom. Vlogo umetnika je prepletel z vlogo očeta dveh odraščajočih hčera, ki ju je vzpodbujal k izražanju s pripovedovanjem in izmišljanjem pravljic in z likovnim izražanjem. Med popoldanskim igranjem je otrokoma ponudil, naj vneseta barve v njegove monokromatske fotografije. Z otroško intervencijo so fotografije postale sproščene, igrive in osvobojene pravil. Z močnimi potezami sta deklici prekrili črnino s plastjo barvnih sledi, efemernih pack, brezbrižno sta zarezali v fotografije in jih potiskali s prstnimi odtisi. Med fotografijami in otroško intervencijo se je vzpostavila napetost, ki gledalcu vzbuja spomine na otroštvo in odnose, ki jih je imel z odraslimi.
Klemen Skubic predstavlja v Galeriji Krško novo serijo del in vanjo vpenja otroško risarsko dejanje. V preteklosti je s pomočjo fotografskega medija že raziskoval otroško kreativnost in ugotavljal, kako lahko redna zgodnja izpostavljenost umetnosti, likovni, glasbeni, plesni pa tudi drugim vrstam, vpliva na razvoj otrok. Sprašuje se, če ima umetnost vpliv na oblikovanje osebnih vrednot, etičnih načel in odprtega pogleda na svet. Tokrat je med svoja dela umestil instalacijo, sestavljeno iz lesenih igralnih kock in pobarvank. K igranju vabi otroke in odrasle, saj je igra eden ključnih gradnikov družbe, ki zahteva komunikacijo in sodelovanje ter sledenje dogovorjenim pravilom, znotraj katerih pa vedno ostaja prostor za kreativnost. Igranje zmanjšuje stres, napetost in blaži čustvene bolečine. Je čas, ki ga namenimo sebi in bližnjim, v katerem razvijamo vezi in ustvarjamo spomine.
Umetnik se s projektom Hči od osnovnih postulatov fotografije obrača k raziskovalnemu avtorskemu pristopu, pri katerem element radovednosti predstavlja tveganje, saj postavlja pod vprašaj možnosti in omejitve današnje fotografije.
Biografiji:
Klemen Skubic (1982, Ljubljana) je v svojem desetletnem profesionalnem delovanju na področju fotografskega medija ustvaril več zaključenih serij. Njegovo delo je bilo predstavljeno na fotografskih festivalih v Arlesu (Francija) in Tbilisiju (Gruzija) in v okviru samostojnih ter skupinskih razstav v Sloveniji in tujini; med drugim v Librarie Photographique v Parizu, Centru Rotund v Kopru, Domu kulture v Kamniku in Galeriji Huiu v Pulju (Hrvaška). Sodeloval je pri dveh projektih, Odtujenost in Če bi Slovenija bila, ki ju je zasnoval in vodil fotograf in kurator Klavdij Sluban. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Nina Sotelšek (1982, Brežice) je leta 2001 zaključila šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, smer fotografija, leta 2010 pa je diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2011 je zaposlena v Mestnem muzeju Krško (enoti Kulturnega doma Krško), kjer je kustosinja. Pripravlja in izvaja likovni razstavni program ter skrbi za varovanje in prezentacijo kiparske zapuščine Vladimirja Štovička. Med njenimi referenčnimi projekti na področju sodobne umetnosti in muzeologije so razstave: Zora Stančič – Dum spiro, spero, Boris Beja – Človek človeku žival, Petra Varl – Ljubimca, Boštjan Kavčič – Os, Vladimir Leben – Iz rok v usta, stalna razstava Akademski kipar Vladimir Štoviček: Jaz sem čist' realist, abstraktna umetnost ni zame in interdisciplinarni projekt 80. so bila leta ... v Krškem. Živi in dela v Krškem.
Iz medijev:
RTV SLO MMC:
POSAVSKI OBZORNIK:
FB Galerija Krško:
https://www.facebook.com/media/set/?vanity=233906339241&set=a.10159327169674242
Literatura:
Goldstein, J. (2012). Play in childrens developement, helath and well-being. Dostopno prek https://www.ornes.nl/wp-content/uploads/2010/08/Play-in-children-s-development-health-and-well-being-feb-2012.pdf
