Jasmina Nedanovski | MI PA GLEDAMO ...

Mi pa gledamo …

Grafičarka in pedagoginja Jasmina Nedanovski je na svoji dosedanji umetniški poti najmočnejši izrazni medij našla v grafiki. Njena ustvarjalna narava jo je najprej vodila na srednjo grafično šolo v Ljubljano, nato je študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je iz grafike diplomirala pri prof. Samuelu Grajfonerju. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in z odliko magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču. Poučuje na osnovni šoli v Metliki. Je članica Društva likovnih umetnikov Dolenjske, sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih kolonijah ter vodi delavnice za otroke in odrasle.

Prva leta študija, ko je spoznavala učinke transparentnosti ter prekrivanja različnih grafičnih plošč, je bila njena likovna govorica pretežno abstraktna, z elementi črt in gestualnosti. Preobrat k realističnemu slogu izražanja se je zgodil med magistrskim študijem, ko je tematiko in motive za svoje ustvarjanje vse bolj črpala iz neposredne bivanjske okolice. Njeno pozornost so pritegnili vsakdanji predmeti, kot na primer kanglica za zalivanje rož, skodelica kave, in prerasli v študijske motive, ki jih je vztrajno raziskovala v svojih grafičnih postopkih.[1] Spremembo v avtoričinem tematskem zanimanju opazimo tudi v zadnjih letih delovanja, ko se je z intimno-občutenih motivov usmerila tudi k širši družbeni situaciji. Način njenega pretanjenega opazovanja sveta in družbe okoli sebe ostaja enak. V njej se gnetejo in tlijo ideje, misli, in ko čuti, da je čas, da njeno sporočilo slišijo tudi drugi, se odločno izrazi. Zadnja tri leta je snovala projekt z naslovom Mi pa gledamo … , ki je produkt dolgotrajnega razmisleka in dela ter je tokrat prvič na ogled  kot zaključena celota.

Povod za nastanek serije grafik in projekta Mi pa gledamo … je bilo burno dogajanje v umetničinem domačem okolju kot posledica migrantske krize, ki je Slovenijo zajela v jeseni leta 2015, se nadaljevala naslednje leto in nato počasi pojenjala, a nikoli prav zares poniknila. Avtorica je v okoliških gozdovih opazila sledi, ki so jih za seboj puščali migranti. Četudi so odšli naprej, so drobci, ki pričajo o njih, njihovi poti in življenju, ostali. Umetnica jih je dokumentirala s fotografijo. Vtisi pa so postali povod za nadaljnje razmišljanje o migrantski problematiki in o tem, kako jo dojema slehernik .

Stanje v državi in družbi je avtorica opazovala tudi v dnevnem časopisju ter ob pregledovanju člankov v Dnevniku, Delu in Novicah pisala svoj umetniški dnevnik. Vanj je tri do štiri mesece zapisovala besede, besedne zveze in krajše odstavke z migrantsko tematiko, ki so jo ob prebiranju časopisa nagovorili ter v njej sprožili asociacije in empatične odzive. Nastal je zajeten skupek dnevnikov, ki so pravzaprav samostojen likovni izrazni medij – knjiga umetnika. Kot že ime pove, je to umetniško delo v obliki knjige, v njem pa so lahko združene različne tehnike, tehnologije in konceptualni pristopi. Ti so posledica ideološkega konteksta šestdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem je vzniknila knjiga umetnika kot demokratičen umetniški produkt.[2]

Osrednji likovni motiv razstave je mreža. Žična mreža, ki fizično onemogoča prehod. Novembra 2015 je Slovenija na meji s Hrvaško začela postavljati tehnične ovire oziroma žične ograje z ostrimi rezili in panelne ograje, ki bi migrantom otežile in onemogočile nelegalen prestop meje. Že kmalu po njihovi postavitvi se je izkazalo, da so zahtevne za vzdrževanje, kvarile so vizualno podobo obmejnega prostora, vanje so se zapletale in v njih umirale nič hudega sluteče divje živali. Pokazal se je predvsem razdiralni učinek omejevanja, ne pa tako želeno povečanje občutka varnosti in preprečevanje nelegalnih prestopov meja. Mreža je postala ločnica med avtohtonim prebivalstvom in prišleki. Mreža ločuje tudi mentalno in postavlja mejo med ljudmi, med tistimi, ki iščejo priložnost za novo boljše življenje in tistimi, ki živijo boljše življenje in medse težko spustijo tujce. 

Migrantska kriza je ljudi, ki živijo na obmejnem območju, napolnila tudi s strahom in negotovostjo. Zbali so se za svoje življenje, premoženje, naravo in kakovost bivanja, v katero so karavane mimoidočih migrantov brezbrižno posegale. Zatorej je mogoče razumeti odklonilni odnos do migrantov, ki so na grafiki M simbolizirani kot muhe na mreži. Te žuželke se hitro namnožijo in so človeku v nadlego. Podobno kot so begunci vsem odveč in jih nihče ne potrebuje ali želi v svoji bližini. A oboji so del narave in družbe – tukaj in zdaj. Razstava Mi pa gledamo … ponuja možnost različnih pogledov na problematiko in obiskovalca spodbuja, da nadaljuje začeto poved in oblikuje svoje stališče.

Za grafiko M je umetnica v tehniki linoreza izdelala dva metra visoko in meter dolgo matrico mreže, največjo matrico, ki jo je kdaj ustvarila. Vanjo je vložila izredno veliko časa in detajlne natančnosti. Ta pa je bila potrebna tudi za izdelavo njenih najmanjših matric z upodobitvijo muhe v njeni realni velikosti. Na isti grafični podlagi je nato združila grafične odtise svoje največje in treh najmanjših matric. 

Velikoformatnim grafikam z upodobitvijo mreže so poleg klasične črno-bele kombinacije dodani še likovni elementi v rdeči barvi, s katerimi avtorica vnese nekaj več barve in gradi arhitekturno obliko osnovnega odtisa. Rdeča barva simbolizira aktivnost, gibanje, strast, bolečino in boj ter v ljudeh sproža močna, ognjevita občutja. V delu M2 prepoznamo umetničino gestualnost, ki je eden od njenih prepoznavnih načinov izražanja. S hitrim in impulzivnim gibom je, poleg rabe rdeče barve, še dodatno stopnjevala sporočilo, ki ga grafika izraža. Pogled na velik rdeč madež, ki lahko predstavlja bolečino ljudi in okrvavljeno mrežo, vzbuja občutja jeze, ki je eno od osnovnih čustev in lahko posameznika privede k proaktivnosti. Celotna podoba opozarja na kratenje svobode gibanja in teptanje upanja o človeka vredni prihodnosti ter izraža splošno nestrinjanje z migrantsko politiko. Grafika M3, z upodobitvijo mreže z rdečimi horizontalnimi pasovi, nas spomni na valove in zgodbo iz medijev o triletnem sirskem begunskem dečku, čigar truplo je po brodolomu naplavilo na turško obalo. Fotografija preminulega dečka v rdeči majici je (vsaj za hip) predramila svet in pretresla zahodno družbo.

Del prostorske instalacije so tudi ležalniki z lesenimi ogrodjem in platnenim blagom, ki je potiskano z grafikami. Avtorica je na platnu ustvarila grafike z motivi mreže, prstnih odtisov, napisi iz knjige umetnikov. Ležalniki kot objekti v prostoru in QR-kode, ki so razstavljene na stenah med velikimi grafikami, ponazarjajo več plasti resničnosti, ki jo odkrivamo s pomočjo vmesnikov – ležalnikov, QR-kod, knjige umetnika. Obiskovalec lahko v galeriji sede na ležalnik, si ogleda razstavo, nato pa s svojim pametnim telefonom skenira QR-kode, ki ga vodijo do dokumentarnih fotografij in mu odprejo nove plasti resničnosti. Novoodkrite podobe nagovarjajo in pozivajo k premisleku, o tem, kaj je resničnost, kolikšna je naša dovzetnost zanjo ter kako se lahko naše stališče spreminja z novimi informacijami. Poraja se tudi vprašanje o tem, kakšne interpretacije dogodkov nam ponujajo mediji, ki ravno tako delujejo kot vmesniki in s svojim poročanjem oblikujejo percepcijo resničnosti.

Grafika Ostani doma II simbolizira pripravljenost odzvati se na nepredvidljive okoliščine, ki lahko nenadoma vzniknejo in pretresejo naš vsakdan, tako kot se je zgodilo v primeru pandemije koronavirusne bolezni, vojne v Ukrajini in spremljajočih gospodarskih in socialnih kriz. Naslov grafike je kontradiktoren z motivom nahrbtnika, ki v svojem bistvu predstavlja premik, spremembo in izbor najnujnejših pripomočkov za pot. Ta celota gledalca izziva k razmisleku, kakšna je njegova reakcija na nenadno situacijo in kako bi sam dokončal naslov umetniške razstave. 

V poplavi informacij, novic, čustveno nabitih zgodb velikokrat okoli sebe zgradimo zidove in postajamo vse bolj apatični do dogajanja v svetu in tudi neposredni bližini. Morda je sedaj čas, da pustimo svojo »torbo za pobeg« v kotu in se aktivno odzovemo na stiske manj privilegiranih ter poskusimo, vsak pri sebi in vsi skupaj, izboljšati družbeno okolje, v katerem živimo.

Klaudija Cigole, dipl. umetnostna zgodovinarka (un)

Biografija

Jasmina Nedanovski (1981) je po končani srednji grafični šoli v Ljubljani študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2006 iz grafike diplomirala pri prof. Samuelu Grajfonerju. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2010 z odliko magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču. Je članica Društva likovnih umetnikov Dolenjske, sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih kolonijah ter vodi delavnice za otroke in odrasle. Njena dela so v zbirkah Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Belokranjskega muzeja v Metliki in v zasebnih zbirkah. Poučuje na osnovni šoli v Metliki. Živi in ustvarja v Gradcu v Beli krajini.

Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek

[1] Ceglar, K. (2012). Moja zgodba: Lamutov likovni salon, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 23. 3.–6. 5. 2012: Galerija Kambič, Belokranjski muzej Metlika, 11. 5.–2. 9. 2012, 2-5.

[2] Škrjanec, B. (2011). Knjiga umetnika je umetniško delo: An Artist's Book is a Work of Art. Likovne besede, 93, 67-72.