Razstava Privid življenja z minimalističnim prikazom avtoričine ideje gledalca popelje v meditativno izkušnjo, vizualno in avditivno, kjer lahko ponovno premisli o človeku, svetu in njegovi vlogi v njem. Umetnica Irena Jurca v ospredje svojega zanimanja postavlja avtorsko fotografijo, s katero pripoveduje o vsebinsko različnih temah. Kot pravi sama, s pomočjo fotografske podobe raziskuje razmerje med intimnim doživljanjem sveta in zunanjo družbeno stvarnostjo. Osredotoča se na teme, ki odražajo bivanjske izkušnje ter različna eksistencialna vprašanja o smislu in bistvu, minevanju in razumevanju družbene realnosti. V predhodni seriji Morje v meni se je ukvarjala z družbenopolitičnim problemom migracij, ki se je navezoval na konkretno izkušnjo begunske krize, ki jo občutimo tudi v našem okolje. V seriji Neulovljive sanje pa se je osredotočila na posameznika, prežetega s kulturo strahu, krhkosti in razdrobljenosti.
Avtorica se z uporabo minimalnih likovnih sredstev: šibke svetlobe, neostrine in črnega ozadja, ki pripomore k ustvarjanju vtisa praznine, kritično odziva na sodobni čas. V črnino odeta telesa in živali sprožajo občutja nelagodja in nevarnosti ter poudarjajo krhkost fotografiranih bitij. Na razstavi Privid življenja so predstavljena fotografska dela iz serije Neulovljive sanje postavljena v dialog z avdio posnetkom dihanja. Inscenirane fotografije prikazujejo lebdeče telo, dele telesa, plavajoče meduze in dim, ki se zvija v asociativno formo Goyeve slike Saturna, ki žre lastnega sina.
Branje umetnosti je vselej večplastno in zahteva določeno predznanje, ki gledalcu omogoča použitje in razumevanje s pomočjo interpretacije, ta pa je odvisna od vsakokratnih kulturnih in zgodovinskih okoliščin. Na upodobljene motive lahko navežemo osebe iz grške mitologije in z njihovo pomočjo interpretiramo razstavo. Med njimi je tudi Gorgona Meduza – ženski princip, ki ga prepoznamo v reprezentaciji plavajočih živali. Pojav meduze na črnem ozadju intenzivira naš pogled, sproža čudenje lepoti te morske živali in obenem spomin na njen pekoči dotik. Pet meduz v različnih fazah premikanja označuje združitev moškega in ženskega principa ter gibanje med aktivnim in pasivnim načinom delovanja. Moški princip, ki ga uteleša Saturn, je prikazan na fotografiji dima, kjer se molekularna struktura sestavi v vizualno prepoznavno telesno formo. Omenjeni mitološki osebi se v mitu srečata le neposredno. Perzej je Meduzo pokončal z istim srpastim orožjem (hárpē), ki ga je uporabil tudi Saturn (grški Kronos), ko je skopil očeta Urana in nasledil oblast sveta. Iz odsekane Meduzine glave sta se rodila Pegaz in Hrizaor, iz Uranovega semena in krvi pa Erinije, Giganti in boginja ljubezni Afrodita. Njuna smrt ali pohabljenje sta generirala novo življenje. Vendar tudi Saturnu ni bilo prizaneseno, napovedano mu je bilo, da mu bodo avtoriteto odvzeli lastni otroci; strah pred izgubo oblasti ga je gnal v detomor in kanibalizem. Z vse večjimi družbenimi razlikami, nenasitnim bogatenjem peščice in posledično s povečevanjem revščine izgubljamo zaupanje v družbo, ki naj bi poskrbela za posameznika. Dogaja se prav nasprotno, boj za preživetje nas žene v tekmovalnost, neobzirnost in razčlovečenost, postajamo družba, ki požira samo sebe in se pogreza v nihilizem.
Fotografije Irene Jurca reflektirajo tesnobo, ko v odnos postavljajo človeško telesnost, zgrajeno iz skeletne arhitekture, in meduzino krhko, želatinasto strukturo, ki jo perforira že najmanjša ost. Svojo telesnost je naša narcisoidna kultura kanonizirala v izklesanih Apolonih in pozneje Davidih, merilo za popolnost je vlivala v neuničljivi bron. Kljub trdnejši zgradbi pa po zasnovi nismo daleč od preprostih bitij, kot so meduze, naša telesa se ne morejo kosati z večnostjo kamna in kovine. Sami smo ustvarili ideale, ki jih ne moremo doseči.
S prikazovanjem krhke in razdrobljene telesnosti umetnica drobi svojo misel na tehtna vprašanja tega časa; kaj pomeni biti človek, koliko človečnosti je v boju za preživetje še ohranil in kaj sledi? Za debelimi zidovi nekdanjega sakralnega objekta lahko v tišini prisluhnemo komaj slišnemu zvoku avdio instalacije dihanja nekoga drugega, ki vstopa v gledalčev intimni prostor in začne narekovati njegov ritem vdiha in izdiha. Dihanje, osnovna samodejna telesna funkcija, omogoča življenje in nas povezuje z drugimi. Morda pa biti človek pomeni, da ponovno vzpostavimo odnos do narave, soljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo prostor na Zemlji.
Meditativna narava razstavljenih del trditev zastavi kot vprašanje: dum spiro spero?
Besedilo: Nina Sotelšek, višja kustodinja
Biografija
Irena Jurca se je leta 1977 rodila v Ljubljani. Končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografija. Pozneje je diplomirala iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede. Končala je Šolo kritike fotografije ter v reviji Fotografija objavljala recenzije fotografskih razstav in knjig. Z izbranimi fotografi je obiskovala fotografsko delavnico »Masterclass« pod vodstvom Klavdija Slubana. Samostojno je razstavljala v KUD France Prešeren, Galeriji Fotografija in Galeriji stolp Škrlovec. Živi in ustvarja v Ljubljani.
