Ikara Černe | VDIHI

19. 5. 2015 – 9. 8. 2015

Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

19. maj - 9. avgust 2015

 

Ikara Černe je leta 2011 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Alenu Ožboltu. Je prejemnica študentske Prešernove nagrade. Razstavljala je na samostojnih in skupinskih razstavah ter sodelovala na mednarodnih delavnicah in umetniških sejmih. Pri kiparjenju jo zanima delo z materiali, snovmi, ki sprožajo občutja in misli.

Ikara Černe se v Galeriji Krško predstavlja z novimi deli. Umetnica vsebinsko izhaja iz raziskovanja kiparske forme, ki jo je letos aprila nakazala in preizkusila v Galeriji DLUL v Ljubljani. Je ena od redkih avtorjev, ki so razstavo za Galerijo Krško delali v prostoru samem. Na prvi pogled sodi to razstavišče med manjša na Slovenskem, vendar umetniki kmalu ugotovijo, da njegova prostornina raste, ko vanj vnašajo svoje stvaritve. Akademska kiparka je v galeriji preživela več dni in s prostorom zadihala skupen zrak. Prehodila je vsak kamen, ki je položen na tla nekdanje špitalske cerkve, na njem obstala, ga začutila in nanj postopoma nalagala zmesi iz različnih materialov (apno, glina v prahu, stiropor v granulah, parafin, bela mivka …). Ročno pregneteno zmes je oblikovala v abstraktne objekte, tujke v vidnem svetu. Objekti so vzniknili iz tal. Tla so podstavek za delo njenih rok.

Avtorica svoje delo dojema kot nujno poglobitev v prostor in material. Kiparstvo razume kot nekaj materialno aktivnega, ročno izdelanega in izpeljanega skozi lastna občutja, sodbe, ki izvirajo iz njenega notranjega sveta. »Stik roke z materijo je že moje usmerjanje navzven, ki nosi potencial tvorjenja pomenov …« je napisala o svojem delu. Zapisana besedila in pesmi imajo v avtoričinem delu pomembno vlogo, saj z besedami ne le razlaga svoje delo, ampak ga tudi nadgrajuje: »So kot vzporednica kiparskim delom, nastajajo sočasno, z njimi delam podobno kot z materiali, besede so lahko tudi material oziroma materialno in nanj vplivajo.«

Kiparske strukture se v delu Ikare Černe raztezajo prek neposrednega doživljanja materiala. O njenem delu ne moremo govoriti v smislu celostnega doživljanja kiparske forme. Gre za sledi, fragmente, ostanke, ki so preživeli mehanično drobljenje, trganje, stiskanje in gnetenje. Tako delo teži k preobrazbi, prehodu enega v drugo stanje (starega v novo, tekočega v trdno …). Njena kiparska postavitev se odpira gledalcu k njegovi individualni interpretaciji, je tukaj in zdaj, ne moremo je zamejiti in izmeriti. Vznika v materialu, toda ni material sam. V avtoričin kiparski prostor vstopamo s celim telesom, saj doživljanje njenega dela vključuje razširjen spekter čutil (vid, tip) in intuicijo. Forma njenih del je sicer na videz preprosta, zamejena s preprostimi (tudi geometričnimi) konturami. Preprostost njene forme pa je zgolj navidezna, saj je doživljanje njenega dela kompleksno in zahteva senzibilnega gledalca.

Izbira materiala ni samoumevna ali naključna. Izbrani materiali so asociativno povezani z njenimi spomini, so fragmenti preteklih doživljajev, ki skozi ponavljajočo se uporabo (povezano z razčlenjevanjem, gnetenjem) govorijo in označujejo njen osebni simbolizem. Po besedah umetnice je njen material subtilna »govoreča« gmota, ki ohranja primaren generičen stik, za katerega smo v sodobni, hitri družbi izgubili posluh.

Ikara Černe svojih kipov ne gradi, to niso objekti, ki vsebujejo notranjo arhitekturno strukturo skeleta. Njeni kipi niso monoliti, temveč fragilne strukture, ki jih beremo vzporedno s tlemi razstavnega prostora in vsebujejo poudarjeno ženski princip. Na nekaterih mestih so njene kiparske strukture kot odeja (organ, koža, ki potrebuje vlago, da ne razpoka), ki prekriva tla galerije, ob njih pa vzhajajo rastoče, organske, amorfne strukture, ki spominjajo na satovja, spužve, korale, na nekakšne fraktale oziroma preprosto ponavljajočo se zrcalno gradnjo. Njen odnos do materiala je intimen, vsak racionalen poseg v organizaciji materiala bi dosegel nasprotni učinek – poškodbe.

Postavitev je razpršena v otoke, dogodke, ki so sami v sebi sklenjeni fragmenti, a niso celote. Dojemanje celote sega prek meja materiala (kontur objektov). Umetnica je izbrala najbolj naraven pristop k uravnoteženju pojavnosti materiala, saj je postavitev prepustila toku dogodka. Postavitev torej ni načrtovana vnaprej in je živa v dogajanju. Končni rezultat umetničinega dela je kiparska postavitev, ki z arhitekturo poznobaročne cerkve tvori celostno umetnino. Ikara Černe z razstavljenimi deli pristopa h gledalcu nevsiljivo, zgolj prek materialnega – taktilnega – čutnega. Avtorica ga zgolj povabi na sprehod med deli in mu ponuja interpretativno svobodo v smislu lastne izbire gledati – ne gledati, doživeti – ne doživeti.

Nina Sotelšek

 

Ikara Černe je leta 2011 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Alenu Ožboltu. Je prejemnica študentske Prešernove nagrade. Razstavljala je na samostojnih in skupinskih razstavah ter sodelovala na mednarodnih delavnicah in umetniških sejmih. V kiparskem delu jo zanima delo z materiali, snovmi, ki sprožajo občutja in misli.