Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

1.12.2017 - 18.3.2018

Razstava je podaljšana do 1.4.2018

 

Akademski kipar Boštjan Kavčič, pripadnik srednje generacije slovenskih umetnikov, je svojo umetniško pot začel na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem in po njem se je vzporedno s klasičnim kiparstvom ukvarjal tudi z novimi mediji in družbeno angažiranimi projekti; izvajal je umetniške akcije in intervencije v javnem prostoru (npr. Vrtni park, 2009; Vrtnarimo!, 2007; Run for art, 2007; Made in Venice, 2005; Umetni ekosistemi I, 2001), izdeloval interaktivne aplikacije (iPoet, 2005; globalheART, 2004) in kot eden prvih slovenskih umetnikov snoval enostavne robote, ki uprizarjajo realnost digitalizirane družbe in razosebljanje medčloveških odnosov (Cubot 2.0, 2002; Rombot 1.0, 2002). Sočasno z nastajanjem robotov so pod umetnikovimi rokami leta 2002 začeli nastajati ORGanizmi ali krajše, ORGi. To je obsežna serija kamnitih skulptur, ki trenutno šteje 60 kosov. V Galeriji Krško umetnik predstavlja dvanajst ORGanizmov, skrbno izbranih in premišljeno razporejenih v prostoru.

Ob prvem stiku s Kavčičevimi skulpturami nas presenetita njihova močna prezenca, ki jo zavzamejo v prostoru, in večplastnost, ki jo izraža njihova forma. Trdno so vpete v tla, pa vendar se zdi, kot da so v gibanju. Izklesane so iz masivnega kamna, pa vendar se zdijo lahkotne. Kavčičev odnos do materiala odraža njegov odnos do sveta in umeščenost človeka v njem. Kamen razume kot akumulacijo zemeljske zgodovine, zato do njega pristopa spoštljivo in ga obravnava po posluhu notranjih vzgibov. Umetnikov način dela s kamnom ni vedno enak, včasih skulptura nastane kot preblisk, ideja na papirju, spet drugič v najdenem kamnu intuitivno prepozna formo; kleše jo, dokler materija ne zadiha. Iz kamnitega bloka lušči preproste forme za, katere je značilna razbrazdana površina v obliki vijug, spiral in krožnic.

Kiparska dela Boštjana Kavčiča so vsebinsko odprta, kar pomeni, da se njihov pomen dokončno izoblikuje v razstavnem prostoru. Od dvanajstih je bilo deset skulptur že razstavljenih v razstavišču Lapidarij Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, dve pa sta bili izdelani prav za to razstavo. V Kostanjevici so bile skulpture razporejene na dvorišču pred razstaviščem in v štirih prostorih, kjer smo lahko na štirih pomenskih otokih brali pripoved o štirih letnih časih, v njih prepoznavali simboliko osnovnih življenjskih elementov ali pa sledili umetnikovim namigom, ki jih je ponujal z naslovi, in razstavo interpretirali s pomočjo razumevanja staroslovenske mitologije. Z razstavo v Krškem razširja temo menjavanja letnih časov in pravi, da je Zemlja vendarle vpeta v vesolje, to pa ureja tudi cikle na njej. Sodobni človek ima možnost odkrivanja vesolja na empirični in analitični ravni, vesolje pa je zmožen dojemati tudi s pomočjo čutov in čustev. Starodavne civilizacije so o kozmoloških procesih govorile brez današnjega znanja in opreme. Zanašale so se na intuicijo, čute in izkušnje, pridobljene z opazovanjem narave. Z odkritjem teleskopa, z vsakim korakom globlje v vesolje je to res postalo bolj vidno, obenem pa so se premaknile meje nevidnega. Med vesoljem in zemljo, med empiriko in intuicijo so Kavčičeve skulpture svetlobni stebri, ki jih umetnik dojema na čustveni ravni. Pogled v vesolje ga ob razmišljanju o njegovem harmoničnem ustroju navdaja s toplino in z občutkoma čistosti in pomirjenosti. Spiralne zareze na površini skulptur so odzven gibanja nebesnih teles. Obenem pa so sredstvo, s katerim umetnik doseže učinek lahkotnosti, nematerialnosti in dvigovanja k nebu. Čeprav njegove skulpture delujejo spokojno in kot nekaj davnega, to niso arheološki relikti pradavnine. Kavčič jim pravi popkovine, preko katerih zemlja sprejema informacije urejenih ritmov iz vesolja.

Umestitev skulptur v razstavni prostor je proces, ki poleg fizičnega zahteva tudi velik mentalni napor. Galerija Krško nedvomno spada med bolj specifična razstavišča na Slovenskem, saj s svojimi bogatimi arhitekturnimi elementi vpliva na končni učinek razstave. Izhodišče za Kavčičevo razmišljanje o postavitvi je povsem bela notranjost galerije in njen poudarjeni vzgon v višino. Za razstavo z naslovom Os je avtor izbral dela, ki imajo v formi močno izraženo vertikalno usmerjenost in ponazarjajo kozmično axis mundi – os sveta, ki predstavlja navezavo med Zemljo in nebom, v katero se vpenjamo vsa živa bitja. Razstavo beremo kot pripoved o življenjskem ciklu, potovanju od kreacije do ponovne dematerializacije. Ob vstopu v galerijo lahko s pogledom zajamemo celotno postavitev, vendar se nam pogled ustavi na kamnu, ki v izklesani školjčni formi zadržuje vodo (ORG XXXVII – Deva, 2016). V tišini lahko slišimo kapljice, tudi če ne opazimo kipa falične oblike, vpetega v strop nad nami (ORG LX – Devač, 2017). Postavitev, ki nas uvede v razstavo, ponazarja moški in ženski princip in jo lahko beremo kot akt spočetja. V osrednjem delu galerije se postavitev razvije v krivuljo sinusoidne oblike. Začne se s šestimi skulpturami, poimenovanimi Rusalke, vitkimi, tridimenzionalnimi krivuljami, ki rastejo iz trikotnega ali pravokotnega tlorisa. Od tal proti konici rahlo rotirajo in tvorijo vertikalno os nebo–Zemlja. Dvigovanje proti nebu se stopnjuje v spiralni kompoziciji od najnižje (ORG XXVII – Rusalka, 2016) do najvišje (ORG XXVI – Rusalka, 2016), ki meri v višino tri metre. Vsaka naslednja ponazarja višjo stopnjo človekovega razvoja od otroštva do polne zrelosti. Krivulja postavitve se proti tlom izteče v desno apsido, kjer stojijo tri nizke skulpture, imenovane Svečniki. Ti na temenu nosijo sveče, svetlobo in ponazarjajo dobo, ko človeški um zasije v luči spoznanja in modrosti, prav takrat, ko se življenje že izteka. Umetnik vodi gledalčevo pozornost do zadnjega kipa na razstavi (ORG XXXIX – Memento mori, 2016), postavljenega v središču nekdanjega prezbiterija. Na lesenem podstavku se dviga v višino, od koder prepušča pesek v podstavljeno leseno posodo. Odšteva čas in končuje življenjski cikel. V osi se poravna s skulpturami Deve in Devača ter najvišje Rusalke in začenja nov cikel.

Razstava je postavljena v času iztekanja leta, v času zimskega solsticija, energetsko prelomnega trenutka, ko narava obmiruje, ko se človek ustavi in pripravi na nove začetke. Kontemplativna razstava nas nagovarja tudi z elementom vode, ki se nam ponuja s svojo očiščevalno močjo. Ob vstopu nas ustavijo padajoče vodne kapljice, ki se zadržujejo v kamnitem bazenu. Pesek, po katerem ubiramo vijugasto pot med skulpturami, je tisočletja klesal tok mimoidoče reke Save, ki se od tu naprej počasi zakotali po Krškem polju in na poti oplodi mnoga polja, oteži prehode in pred dokončno združitvijo z Donavo prečka meje. Razstava ponuja očiščevalen obred misli in duha. Galerijo Krško spreminja v prostor miru, kontemplacije in dobrih misli, ki jih Sava nato ponese proti jugu.

Nina Sotelšek, univ. dipl. um. zgod.

 

Boštjan Kavčič se je rodil leta 1973 v Šempetru pri Gorici. Med leti 1997 in 2003 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO). V času študija je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za kiparstvo in diplomiral pri prof. Luju Vodopivcu. V letih 2003-2005 je bil štipendist Ministrstva za kulturo za podiplomski študij videa na ALUO v Ljubljani in leta 2007 magistrital pri prof. Sreču Draganu. Predstavil se je na mnogih samostojnih ter skupinskih razstavah, se udeležil mednarodnih simpozijev, postavil več javnih del, organiziral delavnice klesanja kamna in video umetnosti. Njegova dela so uvrščena v zbirke AS Galerije, Umetnostne galerije Maribor, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki in v digitalni arhiv DIVA. Od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Živi in ustvarja v Rodinah v Beli Krajini.

Spletna stranhttp://www.bostjankavcic.com/

Instagramhttps://www.instagram.com/bostjankavcic/

 

Ambientalne fotografije: Nina Sotelšek