Ana Šuligoj ǀ Nedoločljivi

Ana Šuligoj je fotografinja mlajše generacije, ki v svoji fotografski praksi raziskuje določene družbene fenomene. V središču njenega zanimanja je univerzalno in vedno aktualno vprašanje o kompleksnosti človekove identitete ter njegove razpetosti med naravo (telo) in družbo (socialne konvencije), identitetno pozicijo in njene vizualne označevalce pa skuša dekonstruirati skozi principe gledališkega performativnega poustvarjanja in vživljanja v različne vloge.

Identificiranje s telesom je usmerjeno predvsem v našo zunanjost, vidni del človeka, ki pa ima tudi našemu pogledu nedostopno vsebino, svoj notranji ustroj. V antropologiji in drugih družbenih vedah identiteta označuje kompleksen in spremenljiv skupek fizioloških in psiholoških stanj in doživljanj, ki jih posameznik istoveti s samim seboj, si jih pripisuje, o katerih sodi, da mu pripadajo in so njemu lastna (avtoidentifikacija). Družbena ali kulturna identiteta mu je lahko dodeljena, priznana ali vsiljena skozi ugled, položaj, pravice in dolžnosti. Identiteta je tudi nekaj, s čimer lahko manipulira, jo zgolj prikazuje, se z njo poigrava, od nje pa je tudi odtujen, kar lahko vodi v krizo identitete. Pri tem je telo, ki nas zaradi svojih bioloških zakonitosti (genetika, dednost, staranje, bolezen, smrt) temeljno determinira, središče našega zavedanja in izhodišče identifikacije z lastnim telesom, s skupino drugih teles in človeško vrsto kot tako. S telesom in skozi telo se identificiramo tako posamezniki kot skupine. S telesom naznanjamo svojo prisotnost, pričujočnost v svetu in med drugimi ljudmi; z njim se predstavljamo, izražamo, preko njega komuniciramo z drugimi, lahko ga preoblikujemo ali zlorabljamo.

Družbena apropriacija telesa se lahko vrši skozi različne družbene mehanizme, vzvode in razmerja moči, kar vodi v nadzor nad telesom in različne manipulacije z njim. Razlike v telesnosti so pogosto ideologizirane in stereotipizirane (etnija, rasa). Zgradbi in videzu telesa radi pripisujemo drugačne in preoblikovane pomene, ki telesnost presegajo. Pogosto predvidevamo, da posameznikova osebnost vpliva na njegove telesne karakteristike, in obratno; iz njegove telesne konstitucije, drže in gestikulacije telesa sklepamo o človekovi osebnosti, značaju, emocijah in razpoloženjih. Prav vsak del telesa ima svojo sporočilnost, ki jo glede na kontekste različno tolmačimo. Telo je tako tudi podoba (image) za druge, je predstava o samem sebi, ki jo kažemo drugim. Ker pa je predstava o samem sebi, ki izhaja iz doživljanja telesa, pogosto obremenjena z različnimi družbenimi konvencijami, je telo tudi vir nezadovoljstva in nelagodja. Dialektika med realnim, (za)željenim in zahtevanim (telesom) pa je značilnost, ki jo pripisujemo tudi fotografski podobi.

V dokumentarni maniri posnet portret je lahko precej zgovoren in nam o portretirancu pove marsikaj – starost, spol, poklic, družbeni status, etnijo, raso, razpoloženje, emocije itd. O vsem tem lahko seveda tudi laže, kajti tako kot lahko naše telo »oblečemo« v določeno identiteto, jo lahko uprizorimo za fotografsko kamero. V seriji Nedoločljivi (2014) se Ana Šuligoj dekonstrukcije človekove identitete loti skozi raziskovanje telesnosti, ki determinira njegovo identiteto. Zastavlja si vprašanje, kaj ostane od posameznikove telesne identitete, če odstranimo vse njene vizualne označevalce in jo očistimo družbenih konvencij. Naključno izbrani portretiranci so prekriti z belo rjuho, ki popolnoma zakriva njihovo telesno podobo, fizične lastnosti in kakršno koli drugo individualno prepoznavnost, ki bi omogočala primerjave med njimi. Portreti so posneti pred istim belim studijskim ozadjem, kar jih postavlja na skupni imenovalec. Portreti se razlikujejo zgolj v variacijah gest, pri čemer izgubimo občutek, ali gre za različne posameznike ali zgolj eno osebo. Minimalizem in izčiščena estetika belega na belem dajeta zakritim telesom občutek lebdenja v nedefiniranem prostoru, zaradi česar delujejo nadnaravno. Avtorica se poigrava z različnimi dihotomijami, vezanimi na ambivalentno doživljanje našega sebstva: notranjost / zunanjost, zakritost / odkritost, prisotnost / odsotnost, vidno / nevidno. V duhovom podobni reprezentaciji posameznikov sugerira na neoprijemljivost identitete; slutnja telesa, ki se zarisuje skozi rjuho, jo naredi še bolj negotovo. Avtoričina zavestna ali nezavedna navezava na tradicijo upodabljanja duhov se tako dotakne predstave o samem bistvu ali naravi človeka, ki je utemeljena na dualizmu duše in telesa in so ga na tak ali drugačen način v svoje verovanjske sisteme uvrstile vse kulture in svetovne religije. Duša je prispodoba življenja, posameznikove esence, zavesti in identitete, ki se osvobodi telesa in nadaljuje svojo eksistenco v drugačni obliki. Vera v samostojno bivanje duhov kot posebne vrste pričujočnosti, ki imajo v različnih predstavah različen izvor, namen in razloge, da ostajajo med živimi, si to vrsto eksistence vendarle skuša predstavljati z atributi tako ali drugače razvidne telesnosti. Ena od najpogostejših stilističnih prikazov breztelesne forme je človeške velikosti, odeta v belo rjuho, ki ji daje določeno snovnost. Ne glede na to, ali veri v duhove pritrjujemo ali ne, jih lahko razumemo kot kulturne projekcije, oblikovane na podlagi človekovih potreb in emocij. So rezultat človekove želje po preseganju samega sebe, svoje telesnosti, omejenosti in končnosti življenja ter želje po prestopanju meja neposrednega življenjskega izkustva. Dejstvo, da so naša telesa minljiva, je temeljnega pomena za našo identiteto. Človeku kot samozavedajočemu se bitju je misel na lastni konec nepredstavljiva in je zanj nerazrešljiv paradoks.

Podobno kot depersonalizirane upodobitve duhov, portreti Nedoločljivih vzbujajo občutek tujosti in ločenosti. Z odstranitvijo tradicionalnih označevalcev identitete in osebnosti se poudarja njihov status nadnaravnih fenomenov. Obrat od prijaznih prikazni, ustvarjenih z namenom tolažbe in varnosti, k zlonamernim nadnaravnim entitetam, ki ogrožajo eksistenco živih, odraža predvsem občutenje sodobnega časa, zaznamovano z negotovostjo, s pomanjkanjem občutka eksistencialne varnosti in smisla ter permanentne krize identitete. Telo, izpraznjeno družbenih konvencij, je nedefinirano telo, ki izpade iz družbenega simbolnega reda. Je fantazma duha, ki teži k ohranitvi svoje subjektivitete in individualnosti, brez (z)možnosti dejanskega vplivanja na trenutno družbeno stanje in realnost, ki jo živimo.

Besedilo: Jasna Jernejšek

___________________________________

Biografija

Ana Šuligoj (1988) je leta 2014 diplomirala iz fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Podiplomski študij fotografije je končala na Univerzi Aalto na Finskem. Maturirala je na Umetniški gimnaziji v Novi Gorici, dramsko-gledališka smer, nato je študirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V obeh ustanovah je zasnovala osebno zanimanje, ki ga danes poskuša izražati s fotografijo. Gledališče kot ideja performativnega poustvarjanja in vživljanja v identiteto drugega, in družboslovje kot znanstveno raziskovanje aktivnosti posameznikov in skupin. Ta pogleda sta se pri Ani Šuligoj s študijem fotografije združila v iskanje odgovorov na prastara, a hkrati popolnoma aktualna vprašanja o izvorih, mejah in koncih identitete: kaj nas določa kot posameznike, do kod sežejo družbeni konstrukti, kaj in koliko prispeva značaj kot »začimba« posameznika in kaj ima z vsem tem skupnega naše telo?

Jasna Jernejšek (1982) deluje kot samostojna kuratorka, vodja projektov, raziskovalka in tekstopiska na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Osredotoča se zlasti na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z drugimi družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je zaključila znanstveni magisterij komunikologije (2013) in kjer nadaljuje doktorski študij. Redno piše obrazstavna in kataložna besedila, prispevke pa objavlja tudi v revijah Fotografija in Membrana. Je predavateljica in programska vodja Oddelka za fotografijo na Visoki šoli za storitve (VIST) v Ljubljani. Poleg vodenja Zavoda Sektor, ustanovljenega z namenom povezovanja, raziskovanja in promocije medijskih umetnosti, sodeluje z različnimi razstavišči doma in v tujini ter nevladnimi organizacijami s področja kulture.