Neizpovedane zgodbe: nova slikarska dela Tilna Žbone

Tilen Žbona je vizualni umetnik srednje generacije, ki je diplomiral in magistriral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Leta 2011 je na ALUO dobil priznanje pomembnih umetniških del na področju videa in novih medijev, leta 2017 pa doktoriral na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Trenutno deluje kot izredni profesor na Pedagoški fakulteti v Kopru, kjer tudi živi in ustvarja. 

Žbona svoje delo udejanja v različnih umetniških medijih. Več let je raziskoval novomedijske prakse, ki jih nikoli ni opustil[1], z novim ciklom se je le vrnil k svojemu rudimentarnemu izraznemu mediju – klasični sliki, ki jo poskuša prevesti v sodoben likovni jezik. K slikanju pristopa z metjejsko suverenostjo in intelektualno koncipacijo podobe, ki, z njegovimi besedami, »predstavlja misli, ki se porajajo skozi upodobljene – dobljene podobe, resnice –introspekcije, razčlenjevanje, razkrajanje fizioloških danosti, haptičnega doživljanja v navajanje na novo zgrajene resničnosti […]«[2]. Ob tem išče odgovore na vprašanja: kakšne so fiziološke, kognitivne in sociološke sposobnosti recepcije in apreciacije umetniškega dela? Kakšne so kulturno-moralne vrednote videnega in kako prehajajo na gledalca? 

V Galeriji Krško se predstavlja s serijo slik velikih dimenzij (185 x 215 cm), ki so nastajale v letih 2022 in 2023. Beremo jih kot prikaz časa in volje posameznika po ustvarjanju, gradnji podobe in miselnem obvladovanju samega akta upodabljanja v času, ko so družbene interakcije podrejene izrazitemu tehnološkemu imperativu. Gre za slike, izvedene v mešani tehniki; so kolaž materialov in pisal, ki jih umetnik v ustvarjalnem procesu spaja v končno likovno delo. Poleg slikarskega platna, vpetega na lesen podokvir, uporablja grafitna risala in papir, ki ga na temeljno podlago lepi v naključno oblikovanih kosih. Z izbiro primarnega risarskega pripomočka se želi približati govoru o prvinskih čustvih (to so jeza, pričakovanje, veselje, zaupanje, strah, presenečenje, žalost in gnus), ki pa jih ne poudarja z barvnimi sopomenkami, kot bi lahko pričakovali. Dela so zaradi natančne izbire slikarskega orodja monokromatska, topel barvni odtenek jim daje rumenkasto bež odtenek platna, ki ga slikar ob robovih slike namenoma pušča nedotaknjenega. 

Umetnikova dela so slikarske izpeljanke modernističnih stilov, značilnih za italijanski umetnostni milje, kot so supermatizem, futurizem in arte povera, v kompleksnem prepletu s figuraliko, ki po besedah umetnostnega kritika Dejana Mehmedovića spominja na »[...] tradicijo v formi figure upornika Toneta Kralja, sugestivnost čustvenega delirija taboriščnih mrtvecev Zorana Mušiča, nebrzdano energijo forme Jakova Brdarja ...«[3]. Avtor sam pravi, da upodobljene figure niso mrtveci, niso spomin na zgodovinski ali intimen dogodek, ampak so nove podobe, avtomi, ki so človeku inherentni in jih umetnik prevaja v materialno podobo s pomočjo kompleksnega, sofisticiranega likovnega jezika.[4] Pričujoča figuralika, abstrahirana v ritmičnem podvojevanju in potrojevanju, nima individualnosti in je namenjena ponazoritvi gibanja. Umetnik je gibanje prikazal kot zamrznitve v določenih sekvencah, z namenom prikaza človeške figure v tem in nekaj naslednjih trenutkih. 

Stilistične figure, s skrivenčenimi udi, razpotegnjenimi telesi in izvotljenimi lobanjami, izkazujejo, da so formulirane iz človeškega telesa. Anatomsko jasnejše so na delih, kjer so naslikane na platno, ter nedoločljive na delih, kjer se nadaljujejo na papirju. Tam je poteza hitrejša, vznemirjena in napeljuje na misel, da gre za večplasten prikaz istega osebka v krčevitih razpoloženskih stanjih. Figure se v organizirani kompoziciji vrtinčijo in prehajajo ena v drugo ter ustvarjajo prikaz človeškega psihološkega stanja. K temu pripomore uprizorjeno brezprostorje, po katerem prehajajo figure in vzbujajo misel, da gre za prikaz eksistenčne stiske posameznika, ki v slutnji, da tehnološki napredek prinaša razčlovečenje in razpad individuuma, ustavlja svoje gibanje in se retrospektivno ozira nazaj, obenem pa ga sunkovit vrtinec srka v neustavljiv razvoj in žene dalje.

Preplet naštetih vtisov in poglobljenega študija umetnosti[5] Žbona spaja v sodobno slikarsko interpretacijo, ki pa zanj ne pomeni »[…] kompromisa ali primanjkljaja doživljajskih impulzov. [Pri Žboni] ne govorimo o postmodernističnem dodajanju ali recikliranju postopkov, temveč o svobodi kombiniranja, o resnično odprtem urejanju elementov, brez strahu, da bo rezultat označen s predpono neo-, post- ali katero drugo«[6]. Njegove slike na prvi pogled delujejo risarsko, morda zaradi uporabe grafita in načina gradnje prizora, ki ustvarja vtis brezprostorja. Robovi slikovnega formata ne uokvirjajo prizora; ta se zgodi v središču platna in se razblinja proti robu, vendar ga nikoli ne doseže. 

Žbona s svojimi slikami ustvarja t. i. neizpovedane zgodbe. Pri slikanju odkriva naracijo v nezavednem. Tam nastaja nedokončana oz. »nehotena« pripoved, ki jo gledalec odkrije, jo dokonča in v njegovem imenu poimenuje (oz. pripoveduje). Umetnik ustvarja napetosti skozi dialog med nesnovnim ozadjem in zgoščenimi detajli, uprizoritvami človeških stanj, ki se berejo kot ponazoritev gibanja, spreminjanja, preoblikovanja ter iskanja položaja med »biti in ne biti v svetu«. Neprestano obremenjevanje z informacijami, ki do posameznika pridejo prek sofisticiranih tehnoloških naprav – te celo same izbirajo informacije, ki bi se uporabniku zdele zanimive –, je privedlo do pomislekov, kako sploh najti odgovore na vprašanja, kaj je prav, kaj sledi, kaj je res.

Spoznanje nemara lahko črpamo iz razstavljenih slik Tilna Žbone, ki skozi formo prevajajo futuristične ideje. Te so čas enačile z resničnostjo in kot resnično dojemale to, kar bo človek v prihodnosti. Čas je namreč tista stalnica, ki se bo, ne glede na vse, zagotovo uresničila. Po določenem času jutri gotovo pride, le to, kar posamezniku prinese, je negotovo in v tem je njegova nemoč. Umetnikova dela so torej odzivanje na aktualne strahove posameznika, ki jih aktivira vedno bolj nestanovitno družbeno-politično stanje, kar sproža primarna vprašanja o življenju in smrti, skozi to izkušnjo pa o prihajanju in odhajanju.

Literatura in viri:

Mehmedović, D. (2020). Slikarska dela Tilna Žbone. V Tilen Žbona: ChartaZa/InternalClutter: slikarska dela [razstavni katalog], str. 3–7. Izola, Društvo likovnih umetnikov Insula.

Sotelšek, N. (2023). Terenski zapiski, telefonski pogovor s Tilnom Žbono (neobjavljeno gradivo). Krško, 9. 8. 2023.

Špoljar, M. (2021). Tilen Žbona: Demagogical Moon from 1979: Hommage to Bernardo Bertolucci's Luna. Labin: Gradska galerija Labin.

[1] Leta 2021 je sodeloval na intermedijski razstavi Polyleg 0.1 – časovna matrica upodobitve, ki se je ukvarjala z umetniško predstavitvijo umetno zgrajenih oblik na podlagi znanstvenega dojemanja podatkovnih in slikovnih baz. Trenutno se ukvarja z materializirano prezentacijo digitaliziranih zvočnih posnetkov. 

[2] Sotelšek, 2023.

[3] Mehmedović, 2020: 6 in Špoljar, 2021: [13].

[4] Sotelšek, 2023.

[5] Umetnik se sklicuje na umetnost Luciana Freuda, Francisa Bacona, Zorana Mušiča, Anselma Kieferja in drugih.

[6] Špoljar, 2021: [11].