Slikar Marko Zorović (rojen 1973) se v zadnjem obdobju uspešno udejstvuje v polju slovenske umetniške produkcije. Leta 1997 je pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša diplomiral iz slikarstva, leta 2000 pa pod mentorstvom prof. Bojana Gorenca magistriral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Po študiju slikarstva je nekaj let deloval kot samostojni ustvarjalec na področju kulture, pisal recenzije in članke objavljal v strokovni periodiki. Pripravil in vodil je večje število likovnih delavnic, tečajev in bil mentor mnogim mladim, ki so se pripravljali na sprejemne izpite. Ukvarjal se je tudi z restavriranjem slikarskih del, knjižno ilustracijo ter izrisovanjem in rekonstrukcijo arheoloških najdb. 

Leta 2014 je svoja dela predstavil v okviru skupinske razstave v Galeriji Equrna, čemur so sledila še druga skupinska in samostojna razstavljanja ter leta 2021 prejem delovne štipendije ministrstva za kulturo. 

Za likovna dela zadnjega ustvarjalnega obdobja je značilna neklasična oblika nosilca slike. Ta se je iz pravokotnega spremenil v večdelno platno, sestavljeno iz trikotnikov, trapezov in drugih večkotnikov, ki so med seboj razklani s prelomom, ločnico. Oblika nosilca, njegovi prelomi in medsebojna razmerja delov in celote ustvarjajo dinamiko. Šele ko je vsak del zase dovolj poveden in zaključen, celotna kompozicija uspešno komunicira. Pri slikanju Marko Zorović črpa iz bogatega poznavanja zgodovine umetnosti in teorije upodabljanja. Reference najdemo v renesančni večfiguraliki in Tintorettovih manierističnih načinih oblikovanja figure. Te se tudi pri Zoroviću kažejo v nenadnih zasukih, pregibih, skrajšavah in v dialogu s perspektivičnimi pomagali ustvarjajo prostorske iluzije sicer večinoma zunanjih prizorišč. V koloritu prevladujejo hladni toni barvne lestvice v harmonizaciji vijoličastih, modrih, zelenih, sivih odtenkov. Občasno poseže tudi po rdeči in nekoliko bolj zemeljskih tonih.

Že nekaj let v njegovih delih prevladuje ikonografska motivika pobiralcev smeti, komunalnih delavcev, ki opravljajo težaško delo, za katero se preostalo prebivalstvo ne zmeni, mu ne daje posebne veljave oziroma se nanj spomni le tedaj, ko gre kaj narobe in se začne dušiti v lastnih smeteh. Delavce upodablja na deponijah, med prebiranjem, sortiranjem smeti, med čiščenjem zasneženih ulic. Osebe v delovnih oblačilih so naslikane v delovnem zanosu, nikoli nimajo pogleda uprtega v gledalca, stoično delajo in se ne pustijo motiti. Opravljajo delo, ki je za večino samoumevno, nevidno, in zdi se, da je takšno tudi njihovo dojemanje lastne vloge. Slikar je tisti, ki je njihovo delo zabeležil, naslikal ekspresivne figure in jih povzdignil v heroične. 

Ali so Zorovićevi heroji resnično heroji v pravem pomenu besede? Tisti, ki srčno opravljajo svoje delo, ga jemljejo kot svoje poslanstvo in so se zanj pripravljeni žrtvovati? Verjetno se je pobiralcem smeti ta vloga zgodila po sili razmer, da posameznik reši svojo eksistenco. Je torej heroj svoje osebne zgodbe. 

Upodobitve herojev, junakov so pomembni motivi iz zgodovine umetnosti in se pojavljajo v slogovnih obdobjih, ki so visoko cenila grško in rimsko mitologijo, ter v krščanski ikonografiji. Junaštvo je kot motiv pogosto tudi v času novih družbenih ureditev, po prvi in zlasti drugi svetovni vojni, ko se vzpostavljajo nove ideologije in družbene vrednote. Za slikarstvo socrealizma so značilne teme izgrajevanja nove države, ki so spodbujale skupne vrednote bratstva in enotnosti. V polju likovne umetnosti se tako pojavljalo liki udarniških delavcev, ki gradijo družbo s svojim potom in krvjo ter so zgled kolektivnega vedenja. So novi junaki družbe. V 60. in 70. letih so po vsej tedanji Jugoslaviji nastajali javni spomeniki monumentalnih razsežnosti, ki so vpeljali modernistično oblikovanje abstraktnih železobetonskih konstrukcij. Veliko je bilo javnih naročil, s pomočjo umetnosti se je izobraževalo, gradilo družbene vrednote. Dela Marka Zorovića tudi z naslovom drezajo in sporočajo, da imajo težnjo postati monumentalna, čakajo na veliko javno naročilo, s katerim se bodo realizirala še v večjih dimenzijah. 

Prav tako ne moremo prezreti okoljskega razmisleka, ki ga odpirajo avtorjeva dela. Današnja družba je izrazito tržno naravnana, posameznik mora kupovati, posedovati čim več materialnih stvari, ki jih »nujno« potrebuje na poti do absolutne sreče. S posedovanjem vedno več novih in (naj)novejših predmetov, s spodbujanem porabe in kopičenjem zavrženih predmetov se veča tudi onesnaževanje in zdi se, da si kot družba vest lajšamo z ločevanjem odpadkov in ne s trajnostno ozaveščeno porabo in prenehanjem pretirane produkcije. Ni se bati, da bi herojem smetišča zmanjkalo materiala, vprašanje je le, ali ne bo morda zmanjkalo herojev. 

Klaudija Cigole, dipl. umetnostna zgodovinarka (un)

Fotografije: Boštjan Pucelj