Sanja Ajdišek, Saša Bezjak

8. 4. 2022 – 15. 5. 2022

Galerija Krško

Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

 

Trajanje razstave: 8. 4. - 15. 5. 2022

»Svoboda govora je ključen gradnik umetniške svobode. Umetnost, katere funkcija leži onkraj vzbujanja prijetnih občutij, hodi po robu družbeno sprejemljivega. V preseganju preprostih zahtev po lepem, prijaznem in luštnem se skozi različne prijeme od estetike premika k etiki. Da bi lahko podala svoje sporočilo, posega tudi po mejnih temah in artikulacijah, običajno se prva od družbenih institucij sooča z najglobljimi tabuji, neznosnimi strahovi in grožnjami, skače v prazno, eksperimentira, izziva ... Ne zato, da bi človeka pomirila in pasivizirala, pač pa zato, da bi ga zdramila in opolnomočila. 

Ob tem pogosto trči ob cenzuro, ki niti slučajno ni le težava nedemokratičnih družb. Težnje po njej imata tudi najboljša prijatelja "razvitih" demokracij, kapital in politikanstvo, gibljejo pa se od kopitarskih presoj umetnin s strani funkcionarjev, preko demonizacije robnih, največkrat performativnih umetniških intervencij, pa vse do zlorabe avtorskega prava in ignoriranja načel poštene uporabe«.
iz Abecedarij svobode govora: umetnost[1] 
 

O Saši Bezjak
Kljub predhodnemu skupnemu načrtovanju razstave ob ogledu razstavnega prostora, se je izkazalo, da je moč hipno intuitivnega delovanja pri njej tako močna, da se je predhodno izdelana ideja razblinila v nič ob samem aktu risanja dober teden pred razstavo. 
Umetniška svoboda in nuja. Običajni modus operandi akademske slikarke Saše Bezjak.  Njene risbe so akademsko neadekvatne in njen slog risanja, ki ga največkrat definirajo kot otroški ali primitivni, se je rodil pred skoraj dvema desetletjema hkrati z njenim prvim otrokom. Takrat je v veliki meri odvrgla naučeno in se popolnoma prepustila svojemu notranjemu toku. Risbe je v razstavnih projektih največkrat »prevedla« v vezenine. Prepoznavna je tudi po tematikah, ki jih naslavlja. To sta največkrat odnos ženske do sveta in odnos sveta do ženske. Izhaja iz sebe, a je njen nagovor hkrati univerzalen. Zanjo značilen je krokijevski način idejne zasnove risbe. To ni premišljena, analitično zasnovana podoba,to je krokijevsko hitro ujet drobec misli. Brez želje po razumevanju, gre za umetničin način, da, kot sama pravi, črpa iz nezavednega, da misli ne nadzoruje.
Osrednji motiv velikoformatne poslikave sten cerkvene ladje Brez naslova, ki ločeno naslavlja moške in ženske, so usta, ki jim je prepovedano govoriti.  Saša s svojim načinom ustvarjanja ne brska le po osebnem, z njeno sposobnostjo zaznavanja na površje priplavajo tudi drobci kolektivnih nezavednih procesov iz neozaveščenega bazena družbenega vsakdana, ki je dnevno preobremenjen z manipulativno nasilnim in preobsežnim podajanjem informacij vseh vrst in masovnimi psihološkimi operacijami oz. medijskimi manipulacijami. Intenzivni pozivi k svobodnim medijem v Sloveniji, množični pojav t.i. fact checkerjev (preverjevalcev dejstev), ki cenzurirajo objave vrhunskih strokovnjakov, pa tudi povsem osebne misli, ki se dotikajo perečih družbenih tematik, nedavna najava o vzpostavitvi nove spletne družbene platforme, ki bo spoštovala svobodo govora, so simptomatični za stanje družbe, kjer omenjene svobode ni. Nespoštovanje resnice, ki kloni pred močjo interesov, pa je pravzaprav tudi zgodba Kristusovega križanja. Ob tenkočutnem »piskanju« Sašinega senzorja o alarmantnem stanju svobode govora v družbi se je v njeno delo kot vedno prikradlo tudi povsem osebno izpovedno, avtoportret, na katerem je križana še sama, ter teme, ki govorijo o položaju ženske v družbi.


O Sanji Ajdišek
Področje uporabne keramike je v Sloveniji dokaj razvito, keramika v kiparstvu pa je prej izjema kot pravilo. Da bi lahko umetnik nadgradil potencial, ki ga nosi material, mora najprej usvojiti lastnosti materiala, kot jih z leti prakse usvojijo obrtniki oz. izvajalci uporabnih umetnosti. Šele s popolnim obvladovanjem materije lahko umetnik prestopi točko, preko katere uporabna umetnost ne zahaja, predstavlja pa izhodiščno točko za materializacijo vizualiziranih idej in prenos konceptov v material. Pri razvijanju tehnologije svojih kiparskih del je Sanja v zadnjih desetih letih razvila tehnološko izredno minuciozne in keramiki kot materialu nesvojstvene oblike in karakteristike, ki svoj vrhunec dosegajo v seriji Metastaze. Ob izjemnem tehnološkem obvladovanju medija avtorica v kiparska dela uspešno prevaja koncepte. Ti se na zelo subtilen način odražajo v oblikah in materialu in poudarjajo pomenljivost naslovov. Večinoma naslavljajo sodobno družbo in niso izrazito osebnoizpovedni.
Povabilo na iniciacijo (Evropa in bik), 2017-2022;
V polkrožno apsido, najsvetejši in liturgično najbolj izpostavljen prostor znotraj cerkve, je umeščena prostorska postavitev Sanje Ajdišek Povabilo na iniciacijo  (Evropa in bik) [2]..  Gre za precizno in pretanjeno premišljeno postavitev . Za spretno uporabljeno ikonografijo ter liturgijo. V jukstapozicijo[3] so postavljeni simboli krščanstva in sodobne družbe. Na mestu razpela, enem osrednjih motivov krščanstva, je nakupovalna vrečka, vpeta v jarem. Za oltarno mizo ni duhovnega vodje, zasedel jo je slehernik. Kelihe na oltarni mizi je zamenjal set unikatnih, umetelno izdelanih porcelanastih čaš. Kelihov ne polni božja ljubezen, ampak mitološki bik, ki je z zvijačo zapeljal in si prisvojil Evropo. Za namigom na mit o ugrabitvi Evrope, ki simbolizira nastanek sodobne zahodne družbe, se skriva komentar na kakšen način se je rošada simbolov najsvetejšega v družbi odvila. 
Postavitev vznemirja predvsem s pomeni in sporočilom in je hkrati pomenljiva aluzija na prevladujočo religijo sodobne družbe – potrošništvo- ter njen največji »domet« transcedence oz. razmisleka o božjem. 
Metastaze, 2017-2022
Abstraktne, subtilne, izjemno tanke in krhke skulpture, ki nastajajo s pomočjo mrežastih, tanko pletenih elastičnih ženskih nogavic in v tehnološkem smislu raziskujejo skrajne meje dela s porcelanom, govorijo modernistični, materialistični jezik. Govorijo z obliko in barvo, s svojo materialnostjo. Najbolj ustrezno jih je razumeti v smislu »formule za abstraktno jasnost, v okviru katere so vsi objekti in občutja raztopljena v čiste ''forme''[4]. Odgovor o prisotnosti svetega oz. transcedenčnega v raztopljenih čistih formah ponuja Rosalind Krauss  z razrešitvijo skrivnosti, ki se skriva za mitom o materialnosti in posvetnosti modernistične mreže. »Mreža, ki je svetleč simbol modernosti, ki je tako antisimbolična in nasprotuje literaturi, je pravzaprav prepredena s teološkim jezikom.« Veljala je za povsem posvetno, za čisti materializem, a se je izkazalo, da so umetniki z njo vendarle izražali »presežno«, transcedenčno: abstraktno univerzalno resnico[5], resničnost notranje izkušnje, subtilne emocije[6] itn.

V tokratni prostorski postavitvi sta v navezo stopili dve raznoliki umetnici. Druži ju odpor do avtomatiziranega družbeno ustaljenega ter iskanje prvobitnosti (prvinskosti, neponarejenosti, bistva). Zgodovina prostora Galerije Krško jima je ponudila bogato simbolično kuliso za miselno-duhovna potovanja. Razmišljali sta o nezlaganosti, o resnici za vidnim svetom. O svetosti in o zlaganosti posvetnega.

 

 

Besedilo: Renata Štebih

 


[1] Eva Vrtačič in Maja Cimerman, Abecedarij svobode govora: umetnost. Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja, 2020[2] Tokrat je instalacija predstavljena v okrnjeni obliki, brez predvidene performativne akcije, ki predvideva uničenje čaš - simbolnih orodij (proizvodov) kapitalistične potrošnje, kjer lahko navadni ljudje sodelujejo kot nosilci sprememb. Delo se zaključi z akcijo, v kateri prevladuje občinstvo. Osem prostovoljcev se zbere okoli delovne ploščadi/»mize žrtvovanja« v brezbesednem, organiziranem, ritualnem redu. Na znak začnejo lomiti porcelan s težkimi kladivi. Ko končajo, zapustijo kraj dejanja. Dva od njih ostaneta na mestu in pometeta črepinje, nato pa jih spravita v porcelanasto vrečko, vzeto iz jarma. Vrečko odložita v koš za smeti.[3] Tehnika paralelne predstavitve različnih zgodb s katero je poudarjen kontrast med zgodbama in emocijami, ki jih le-te vzbujajo. [4] Hans Belting: Art History after Modernism. Chicago, London: University of Chicago Press, 2003[5] Piet Mondrian[6] Agnes Martin

Stopite v stik

Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
(07) 620 92 44
051 390 658
info@galerijakrsko.si
galerijakrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)

Sledite nam