Lučka Koščak | VEŠČE

Nazaj

24. marec 201724. junij 2017

Vešče

Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4, Krško

24. marec - 24. junij 2017

 

Z Lučko Koščak se večkrat pogovarjava o položaju žensk v današnji družbi in tudi, ko sem ji prenesla vabilo Galerije Krško za razstavo, je pogovor nanesel na to temo. Ker je bilo ravno okrog noči čarovnic, se je iz tega pogovora porodila ideja za razstavo o rehabilitaciji čarovnic. Ideja je postala še bolj zanimiva, ko so nama povedali, da so ravno v Krškem sežgali zadnjo čarovnico na Slovenskem. In ko sva izvedeli še, da je galerija pravzaprav cerkev in da se termin razstave skoraj v celoti prekriva s koledarsko pomladjo, je odločitev padla.

Razstava problematizira tipiziran, a z današnjega vidika zgrešen in ideološki pogled na čarovnice kot zlobna in škodoželjna bitja z nadnaravnimi močmi. Ta pogled se je ohranil tudi v izrazu vešča, ki v slabšalnih pomenih označuje hudobno staro žensko, zavajalko ali mazačko, čeprav je prvotno pomenil isto kot ženska, ki je nečesa vešča, ki ima znanje, ki ve. V tem izrazu se na nek način ohranja dolga zgodovina preganjanja čarovnic, skozi katero so se nanj lepili vse bolj negativni pomeni, ki so postopno prekrili pozitivnega. Hiter pogled na to zgodovino pa bo pokazal, zakaj.

Čarovništvo je mogoče definirati v širšem smislu kot način predstavljanja sveta in sil, ki ga prežemajo, v ožjem pa kot veščino razumevanja in obvladovanja teh sil. Kot takšno je osnova vsake religije, pa tudi osnova za spopadanje z nadlogami vsakdanjega življenja. V predkrščanski Evropi je na obeh področjih igrala ključno vlogo ženska. V poganskih religijah je osrednje božanstvo Velika mati (zemlja), ki nastopa kot simbol enotnega kozmosa, kjer sta življenje in smrt, svetloba in tema, dobro in slabo samo dve strani istega. Rituale vodijo svečenice, ti pa zaznamujejo ključne prehode v človeškem življenju (rojstvo, poroka, smrt) in naravnih procesih (poletni in zimski solsticij, lunine mene), s čimer slavijo kroženje življenja, plodnost in rast. Tudi na področju obvladovanja vsakdanjih težav so imele ženske pomembno vlogo, saj so, medtem ko so moški lovili in se bojevali, varovale dom in ogenj, nabirale hranljive rastline in zelišča, skrbele za rast in razvoj otrok. V primerjavi z moškimi so se tudi bolj ukvarjale s svojim telesom, saj ga (ritualno) zaznamujejo menstrualni cikli, pretrgani himen, nosečnosti, rojstva in nazadnje menopavza. Skozi vse te procese so pridobivale znanja o naravi in človeškem telesu, spoznale so se kontracepcijo, porodništvo in medicino nasploh, vse to znanje pa uporabljale za pomoč sebi in drugim.

Pred približno 2000 leti je vzporedno s procesom razpadanja rodovne družbene ureditve začel potekati tudi proces delitve kozmosa na dva dela, pri čemer moška, sončna božanstva zasedejo pozitivni pol, ženska, tradicionalno povezana z mesecem, pa negativnega. Ta negativni pogled na žensko prevzame tudi krščanstvo, ki jo v uradni doktrini poveže s hudičem, v praksi pa izrine iz bogoslužja. Krščanstvo postopoma postane vodilna religija, s stopnjevanjem njegove moči pa se stopnjuje tudi negativni pogled na ženske, ki doseže vrh v lovu na čarovnice. Pomembna prelomnica v tem procesu je pojav herezij v 12. stoletju, kjer med drugim ženske ponovno prevzamejo vlogo svečenic. Cerkev za pregon herezij ustanovi inkvizicijo, ki jih ščasoma izenači s čarovništvom in vzpostavi temelje za njegov pregon. Inkvizicija heretikom očita čaščenje Satana na t. i. sabatih, ki vključujejo letenje, nebrzdano žretje in pitje ter spolno občevanje, pa tudi sposobnost uročanja in povzročanja nesreč. Vse to, kot tudi različne metode mučenja za pridobitev priznanja (npr. znani preizkus z vodo), in končni sežig na grmadi, postane značilno tudi za poznejši lov na čarovnice. Ta se je v svoji intenzivni, množični obliki odvijal v 15. in 16. stoletju, na prehodu v novi vek. Takrat so v Evropi nastopile izredne razmere, pustošila je kuga, divjale so politične, socialne in verske vojne, vladala je lakota in revščina. Vse to je zdesetkalo prebivalstvo, še posebej moške, v preostalih pa zbudilo občutja pesimizma, obupa, grešnosti in krivde. Odgovor na to je bil množični lov na čarovnice, ki je dobil odločilni zamah s knjigo Malleus Maleficiarum (Kladivo čarovnic) iz leta 1486. Knjiga je vsebovala teorijo čarovništva z značilnim opisom sabata, v katerem danes prepoznavamo sprevržen pogled na poganske rituale čaščenja življenja, različne načine prepoznavanja in preganjanja čarovnic, ki ga je inkvizicija preložila na civilna sodišča, predvsem pa sovražni govor proti ženskam, kot bi to označili danes, s katerim je nanje zvalila vso krivdo. Knjiga je imela katastrofalen vpliv. Povsod po Evropi so se začeli množiti posvetni čarovniški procesi, v katerih so po današnjih ocenah pobili od nekaj deset tisoč do nekaj milijonov ljudi, med njimi pa je bila velika večina, približno tri četrtine ali celo pet šestin, žensk. Ta množična norija se je polegla šele v 18. stoletju, ko je nastopilo obdobje razuma in znanosti. Škoda, ki jo je povzročila ženskam, pa je vidna še danes.

Fenomen preganjanja čarovnic je izjemno kompleksen in kljub številnim raziskavam še zdaj ni dokončno pojasnjen. Če povzamem izsledke interdisciplinarnega proučevanja, je bil lov na čarovnice s političnega vidika sredstvo za nasilno ohranjanje preživetega sistema, utrjevanje absolutistične oblasti in odstranjevanje drugače mislečih, s psihološkega ventil za sproščanje ljudskega nezadovoljstva, kompenzacija za prepovedano spolnost v cerkvi in način vsiljevanja nove (puritanske) morale, z biološkega boj za nadzor nad spolnostjo, rojstvi, ljudskim znanjem o kontracepciji in medicini nasploh, ne nazadnje pa tudi način prisvajanja lastnine in bogatenja. Rdeča nit, ki se vleče v ozadju vseh teh razlag, je utrjevanje in ohranjanje patriarhalne družbene ureditve. Ta se je vzpostavila skozi dolg proces odrinjanja žensk na obrobje, ki ga je ideološko utemeljevalo stopnjevanje negativnega pogleda nanje, lov na čarovnice pa je bil njegov krvavi vrhunec. Ženske so najprej izrinili iz religije, nato postopoma iz vseh področij človekove dejavnosti in znanja, nazadnje pa še iz sfere medicine, kjer so skozi ves srednji vek ohranile primat kot zeliščarke, zdravilke, negovalke in babice. Čarovnice, ki so umrle na grmadah, torej niso bile nič drugega kot poslednje ženske s starodavnim znanjem o naravi in lastnem telesu, ki so s svojo neodvisno pozicijo, vedenjem in močjo ogrožale samoumevnost patriarhata.

Namen razstave je na umetniški način restavrirati pozitivno tradicijo čarovništva in pravi pomen čarovnic/vešč, predvsem pa osvetliti moč žensk včeraj, danes in jutri. To idejo povzema osrednja figura na razstavi, ki je postavljena v simbolno središče cerkvenega prostora in predstavlja golo žensko, ki stoji napol v koraku ter zamišljeno strmi v svoje roke. To ni ženska, ki objokuje svojo usodo iz preteklosti, ampak ženska, ki razmišlja o tem, kaj želi in zmore v prihodnosti. Le kaj bo naslednja stvar, ki jo bo naredila?

Mojca Grmek

Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče
Vešče

Uradni podatki

Stopite v stik

KD Krško

Srebrni

Cert ID: 0011/00011

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
KULTURNI DOM KRŠKO
Matična številka: 5096944000