Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
Trajanje razstave: 18. 11. 2016 - 15. 2. 2017
Ideja o Genskem oltarju izhaja iz likovnih in raziskovalnih razstav novih življenjskih oblik in naravne raznovrstnosti, ki sta jih slikar Vladimir Leben in kipar Damijan Kracina v sodelovanju kreirala že od leta 2004. Njun prvi večji skupni projekt Galapagos se je razvil v potovalno razstavo Animal Tour, ki je krožila po Evropi do leta 2009. Ves ta čas je umetnostni zgodovinar in kustos Jani Pirnat tekstovno in konceptualno dodajal vsebine bitjem, ki sta jih izdelovala umetnika. Na eni pomembnejših predstavitev Galapagosa v umetniškem centru Le Colysee, maison Folie de Lambersart pri Lillu (2009) so obiskali tudi Gent na belgijski strani Flandrije. Močno jih je navdihnila verjetno najpomembnejša umetnina severnorenesančnega slikarstva, Gentski oltar (1432) umetnikov Jana van Eycka in njegovega brata Huberta v katedrali svetega Bavona. Veličastna impresija oltarja, mistična ikonografija in besedna igra so porodile zamisel o Genskem oltarju. Izhajajoč iz vsebine originala se je v idejni igri zgodil konceptualni prevzem krščanskih eshatoloških vsebin, apokaliptičnih vizij o poslednjih stvareh, ki se je priredil vsemu genskemu. Vizijo vstajenja mrtvih in Jagnjeta božjega, ki ga žrtvujejo na oltarju, opazujejo vsi, ki so si na koncu vsega zaslužili večno glorijo v nebesih. Vizija konca vsega je v viziji Genskega oltarja tako spremenjena v znanstvenofantastično dogmo o prihodnosti življenja, raztresenega in potujočega po vesolju ob koncu sveta, kjer ljudje, žal, niso uspeli. V zgodbi so povečana bitja, ki bi imela največ možnosti, da se zasejejo sama od sebe nekje drugje. Počasnike (tardigrade), nenavadne rastline, raznovrsten nanoplankton in nostalgične predmete, ki se prepletajo z bitji, žogico za sladoled, plešasto barbiko, struno bas kitare, smoki, kinder jajček ... sta umetnika naslikala v svojem značilnem risarskem slogu v tehniki grisaille, ki je se je uporabljala tudi za upodobitev iluzionističnega kiparskega okrasja na srednjeveškem originalu.
Postavitev v galeriji smo si predstavljali kot oltar, ki je eksplodiral in potuje v prostor. Slike so kot izrezane kulise, ikone eksplozije, vidne s sprednje in zadnje strani. Spredaj blišč, zadaj golo ogrodje. Obris Gentskega oltarja je projiciran skozi kopreno na raztreščene oltarne dele. Ker je bila srednjeveška varianta tudi glasbena skrinja in razstavljiva arhitektura, bogata tudi s kiparskim okrasjem, ki so ga v protestantskem ikonoklazmu uničili, je skladatelj Sašo Kalan, dolgoletni sodelavec Damijana Kracine in Vladimirja Lebna, za zamenjavo cerkvene glasbe skomponiral nekaj, kar bi lahko opisali kot zvočno mlakužo, notranji brum frekvenc teles zamrznjenega življenja, ki potuje skozi vesoljno tišino milijone let in čaka, da pade na rodovitna tla.
Za širjenje vpliva je zgodnje krščanstvo vključevalo ikonografijo narave, svetih dreves, vodnjake večnega življenja, rajske živalske vrste, sonaravno življenje in vsebine drugih kultov, povezanih z naravo. Naravo je prevzelo v teologijo, vendar bolj je postajala obrnjena v mistiko in Sveto pismo edina resnica, bolj so postajali odvetniki in posredniki narave razni svetniki, ki so ljudi ščitili pred njo ali jim pomagali to obvladovati. Oltarji so bili glavni medij za posredovanje idej, razlagali so zgodbe cerkvene avtoritete. Še dandanes mitologijo kreacionizma njegovi žareči podporniki kljub neizpodbitnim dognanjem o naravi poskušajo postaviti za antipod znanstvenim raziskavam o nastanku in razvoju življenja. Človeška domišljija in predstava o življenju še zdaleč ne dosežeta razsežnosti in raznovrstnosti, ki nam jo ponuja narava.
Nekatere oblike življenja so neverjetno odporne proti temperaturam, pritiskom in fascinantne v sposobnostih preživetja, razmnoževanja in prilagajanja, kar jim omogočata njihova genetika in razvoj. Kako bo, ko zemlje več ne bo?
Ideja Genskega oltarja je čakala na ugodno priložnost za celostno umetnino, ki prevzema cerkveni medij in ga izrablja za dogmatski obrat v sodobnejše znanstvene teorije o življenju iz vesolja in umetniškem pogledu ustvarjalcev o prihodnosti življenja.
Besedilo: Jani Pirnat
Spletne povezave
